Biblicist Alberto Maggi pravi: »Najhujši greh je greh proti Svetemu Duhu. Ta je, kot pravi Kristus, edini greh, ki ga ni mogoče odpustiti. No, naj vas takoj pomirim,« nadaljuje Maggi, »ta greh lahko zagrešijo samo religiozne oblasti, zato se ga nam ni treba bati«. O tem grehu se v evangeliju govori, ko skušajo farizeji (t.j. religiozne oblasti) očrniti Kristusa s trditvijo, da dela čudeže in ozdravlja ne v imenu Boga oz. s Svetim Duhom, temveč v imenu Belcebuba, t.j. v imenu zla.
Zakaj je v evangeliju ta greh neodpustljiv? Ker zlorablja božje ime za namene, ki sploh niso božji. S tem povzroča veliko škodo. Ko imenuje zlo (Belcebuba) tisto, kar je v resnici dobro, namerno oddaljuje človeka od Boga in to je za Boga nedopustno.
Zanimivo je, in menim, da sploh ne gre za naključje, ko v neki ostri kritiki na račun domobranskega gibanja, ki jo je napisal duhovnik Jakob Ukmar, pride na dan koncept, ki se dobesedno sklicuje na to evangelijsko poglavje. »Satan se ne bo dal z Belcebubom pregnati«, je napisal Ukmar. Napaka, ki so jo domobranci skupaj z dobršnim delom Cerkve zagrešili ni bila politične narave. Morda tudi to, ampak to ni bistveno. V politiki ima vsakdo pravico, da izbere stran, za katero se čuti dolžan bojevati. Nekateri pravijo, da so bili domobranci naivni, a tudi, če bi bilo to res, ta značilnost še nima odločilne besede pri uspehu oz. neuspehu širjenja neke ideologije. Saj tudi Rusi (oz. boljševiki) niso v svojih idejah bili nič manj naivni od domobrancev in je kljub temu komunizem trajal 70 let. No, v primeru drugačnega vojnega razpleta, bi mogoče tudi fašizem enako dolgo trajal in bil hkrati celo manj krut od Stalinovega režima. Konkretno povedano, bi pobil manj svojih ljudi kot jih je pobil Stalin. In v primeru, da bi bil izid vojne drugačen, bi morda Slovenija veliko prej dosegla samostojnost in se hitreje ekonomsko razvila. Trst bi v Adriatische Künstenlandu prav gotovo odigral pomembnejšo vlogo od tiste klavrne, ki jo je »igral« v zadnjih šestdesetih letih v sklopu Italije in s svojim pristaniščem bi verjetno doživel ponovni razcvet, ki bi celo presegel tistega iz avstroogrskih časov. Mogoče bi celo slovenstvo ne utrpelo takšne škode, kot jo je, to je že utrjena resnica, povzročil tako imenovani internacionalizem l. No, gre za hipoteze; vsekakor prav gotovo drži trditev, da so vedno zmagovalci tisti, ki »pišejo« zgodovino in so torej zmagovalci tisti, ki imajo »vedno prav«, medtem ko so poraženci velikokrat pretirano demonizirani.
Bistvena napaka, ki so jo zagrešili domobranci, kot sem skušal pokazati, ni bila politična, ampak paradoksalno –zaradi tega, ker so se prav na to naslanjali – duhovne narave. Zlorabljali so božje ime za namene, ki niso bili božji. »Nekateri se bojujejo proti boljševizmu ne iz navdušenja za sv. vero ampak, ker je to poseben državni in gospodarski sistem, ki jim ni všeč« je napisal Ukmar »in preti zrušiti njihov državni in gospodarski sistem.« To je bil sistem krivic, »pod katerimi«, nadaljuje Ukmar, »zdihuje ubogo ljudstvo«. Tudi tu je paralelizem z zgoraj navedenim evangelijskim poglavjem presenetljiv. Poglejmo, kaj se je dogajalo v evangelijskem kontekstu. Za farizeje so Jezus in njegove ideje v zvezi z uboštvom ter enakostjo vseh ljudi postajali zelo nevarni. »Če mu bo ljudstvo verjelo«, razmišljajo farizeji, »se bo naš sistem zrušil oz. bomo bankrotirali«. Iz Jeruzalema, takratnega svetega sedeža, pošljejo komisijo pismoukov, ki proglasi tole sodbo: »Res je, da Jezus ozdravlja, ampak to dela v imenu Belcebuba.« Sodbo izrečejo izobraženi ljudje, ki dobro vedo, da nihče ne more delati takih čudežev brez božjega duha. Kljub temu pa, da ne bi izgubili svojih materialnih dobrin in privilegijev, se zavestno sprenevedajo in izrečejo sodbo, ki je v Jezusovih ter božjih očeh najhujša. Tudi cerkvene oblasti polpretekle zgodovine so se dobro zavedale močnega evangelijskega sporočila, ki ga je komunizem vseboval, saj je Ukmar napisal, če se domobranci hočejo boriti proti komunizmu, bi bilo najboljše, da začenjajo izvajati nekatera načela komunizma (ki jih je že pred tem zasnoval nauk Cerkve) kot na primer »ustvariti lepši državni in socialni red«. Tega pa religiozne oblasti niso marale, ker bi to pomenilo konec privilegijev in zato so se tudi v tem primeru sprenevedale. V neki meri, v kolikor so bile religiozne oblasti vpletene, je tudi pri domobranstvu šlo za greh proti Svetemu Duhu. Toliko bolj, ker napaka ni bila nikoli odkrito priznana. Oblast, raje kot da prizna svoje napake, pusti, da ljudje naprej trpijo. To je greh, ki ne bo nikoli odpuščen. Ampak »ne zaradi tega, ker Bog ne bi odpuščal«, pravi Maggi, »temveč, ker ti ljudje – ljudje oblasti – ne bodo nikoli zaprosili Boga za odpuščanje«.
Foto: Google site Tino Mamić
