Dolžnost države do žrtve

Foto: siol.net.
Foto: siol.net.

Poleg osebne sprave, ki zadeva vsako žrtev in pomeni ureditev njene osebne čustvene plati je nujno tudi družbeno očiščenje travme, v katero sta ujeta narod in država. Na osebni ravni se sprava že vseskozi dogaja. Tako se je npr. duhovnik, ki ga je med vojno moral mladenič ustreliti v tilnik, še pred smrtjo uspel obrniti in mu dati odvezo, preden je komisar ukazal, naj fant umor dokonča. Bolj zahtevna je družbena sprava. Marsikdo je že dejal, da sprave pri nas nikoli ne bo in družbene okoliščine do zdaj žal temu kar pritrjujejo. Sam pa sem prepričan, da bomo enkrat dosegli stopnjo demokracije, ki bo to omogočila. Za zdaj ostaja, da so posledice vojne in revolucije, ki sta odprli razsežnosti nečloveškega ravnanja, uveljavljali ne-vrednote kot laž, prevaro, nasilje, nespoštovanje osebe in njene lastnine, trajno pohabile družbeno in osebno zavest. Poleg tega umanjka bistveni pogoj za zdravljenje osebnih in družbenih travm, namreč, med-osebni in nacionalni pogovor o tragičnih izkušnjah, ki ga preprečuje zaukazana in zdaj že kar podzavestna zarota molka. Zaradi sprevrženih družbenih mehanizmov in nezmožnosti izmenjave travmatičnih izkušenj in posledično nemoči javnega žalovanja, dostojnega pokopa pri žrtvah ali morda še bolj zaradi stiske vesti pri storilcih, ostaja družbena zavest nasičena z razsežnostjo tega bremena. Sorodniki žrtev niti niso mogli ubesediti bolečine izgube in izraziti svojo nemoč, da jim je njihov bližnji kar izginil in ga niso mogli niti pokopati. Žrtve in svojci so ostale trajno zaznamovani z negativno oznako (konotacijo) razrednih sovražnikov, tj. negativnih in nekoristnih članov družbe. Družbo in posameznike pa še naprej bremeni ujetost v mehanizme, ki jih v primeru revolucije Milovan Đilas opisuje kot trdovratno pripisovanje krivde za nenormalen razvoj družbe drugim. Zato se stalno iščejo ali vzdržujejo dežurni krivci za neurejene razmere oziroma žrtvena jagnjeta drugje, ne pa tam, kjer so v družbi resnični problemi in pri ljudeh, ki so odgovorni za to. Zaradi namišljenih projektov neurejene, lažne oziroma družbe sprenevedanja se ne moremo premakniti s stopicanja na mestu.

A država bo posel morala opraviti. Milovan Đilas sicer govori o logiki komunizma, prav tako pa sam ne prizna krivde za vse zločine, ki jih je bil sokriv v imenu komunistične titoistične ideologije. Ker je naša oblast še močno vpeta v mehanizme polpreteklosti se spremembe dogajajo le polagoma in s težavo. A nosilci oblasti demokratične države so odgovorni za to, da država opravi svojo dolžnost do žrtev, omogoči dostojen pokop in tako vsaj delno povračilo, opravičilo in priznanje žrtvam in svojcem za zlo, ki jim ga je v imenu bivše države povzročil zločinski sistem. Zato je glas Resnice in sočutja čeprav morda glas vpijočega v puščavi vendarle glas svobode in odgovornosti za vse, posebej za družbeno izbrisane, prizadete in sploh vse nekdanje in nove žrtve. S takim odgovornim ravnanjem država zagotavlja družbeni položaj v katerih ima žrtev vedno manj, ne pa da se preteklim dodajajo nove, kakor se žal še vedno dogaja tudi v naši samostojni državi.

Mehanizmi nasilnega žrtvovanja se na nekrvav način nadaljujejo z medijskimi umori, zaostrenim tekmovalnim izključevanjem, nepripravljenostjo za dogovor nespodbujanjem sposobnosti, znanja in človeškosti. To nevarnost skriva tudi predlog novega zakona, ki v bistvu narekuje le ureditev grobišč, ne pa tudi poprave krivic. To je podobno kot če bi žrtve prometnih nesreč po zakonu samo pokopali, ne bi pa raziskovali kdo in kakšne so bile okoliščine povzročitve njihove smrti. Pobuda Resnica in sočutje ima torej pomembno družbeno sporočilo. Krepiti je treba dialog za iskanje resnice. Človek ne more stalno živeti v laži, prav tako se družba ne more razvijati, če ni prisebnosti, iskrenosti in volje za iskanje resnice. Konfucij je dejal, da je treba najprej očistiti govorico. Besede morajo v osebnem in še bolj v družbenem dialogu dobiti spet svoj pomen. Z vzpostavljanjem pravih besed, pa raste tudi odgovornost zanje. V podobi klobuka Malega princa je kača, ki obdeluje zver, a ljudje se ukvarjajo z vsem drugim in nočejo videti tega viharnega notranjega dogajanja. Na zunaj vse lepo, znotraj pa se odvija boj na življenje in smrt, nam pa ni do besed, da bi poimenovali to dogajanje. Beseda po istem avtorju zavezuje. Ali smo Slovenci sposobni te zaveze, da bi dali besedi spet pravi pomen ter se prisebno zavezali drug drugemu in tako (bolje) živeli in preživeli?

Besedilo je prispevek iz zbornika Resnica in sočutje, ki je izšel pri Založbi Ognjišče in ga lahko naročite na povezavi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.