Samo idealisti. Junaška in tragična zgodba primorskih padalcev enourni dokumentarni film je bila pred enim letom na sporedu slovenskega televizijskega programa italijanske radiotelevizije RAI v Trstu.
To je izvirna produkcija Slovenskega programskega oddelka. Avtor oddaje je tržaški časnikar in preučevalec polpreteklosti Ivo Jevnikar, režiserka tržaška, sicer v Argentini rojena kulturna delavka Marija Brecelj, montažer Mauro Coloni, glas pripovedovalca pa je prispeval znani slovenski igralec Pavle Ravnohrib.
Dokumentarec pripoveduje o 27 fantih in mladih možeh, večinoma Primorcev, ki jih je italijanska fašistična oblast leta 1940 in kasneje poslala kot svoje vojake v Libijo, a so jih med »vojno v puščavi« zajele britanske sile in so se kot nekaj tisoč drugih javili kot prostovoljci v Jugoslovanski kraljevi gardni bataljon, da bi se borili za osvoboditev Primorske.
Britanci so teh nekaj izbrancev na Bližnjem Vzhodu izurili za padalce, radiotelegrafiste, tolmače, gverilce ali diverzante ter jih v letih 1943-44 s soglasjem Jugoslovanskega odbora iz Italije (dr. Ivan Marija Čok in prof. Ivan Rudolf) in jugoslovanske vlade v emigraciji, po sporazumu Tito-Šubašić pa tudi s partizanskim vodstvom, spravili za sovražnikove linije na slovensko oz. jugoslovansko ozemlje, da bi podprli odpor proti okupatorju.
Prvo povojno obdobje jih je dočakalo le devet. Šest jih je tako ali drugače izgubilo življenje med vojno, dvanajst pa je bilo žrtev revolucionarnega nasilja oziroma tajne politične policije Ozne: večinoma v mirnem času, nekaj mesecev po vojni, skrivaj, brez sodnih postopkov.
Samo Idealisti – do konca 80. let prejšnjega stoletja zamolčana zgodba
Ta zgodba, ki je zelo značilna za čutenje Primorcev, ki so takrat že 20 let trpeli pod fašistično raznarodovalno in diktatorsko oblastjo, je bila do konca 80. let prejšnjega stoletja zamolčana. Idealizem in domoljubni nagibi protagonistov, krivične obtožbe o vohunstvu in revolucionarno nasilje, ki so jih prizadeli, pa so v naslednjih letih stopili v skupni zgodovinski spomin. Pomembno vlogo je leta 1999 odigral tudi niz 22 dokumentarnih oddaj na Radiu Trst A pod naslovom Z Bazovico v srcu, ki sta ga ravno tako pripravila avtor dokumentarca Ivo Jevnikar in režiserka Marija Brecelj.
Film prikazuje dogodke v nazorni in strnjeni obliki. Bogatijo ga izjave vseh petih padalcev, ki so bili še živi v 90. letih prejšnjega stoletja, a so zdaj že rajni, enajstih svojcev in drugih pričevalcev iz Slovenije, Italije in Argentine, slike in temeljni podatki o vseh 27 padalcih, arhivski in zasebni dokumenti, posnetki pomenljivih dogodkov in obravnavanih krajev.
Zgodba primorskih padalcev poznana tudi med Slovenci v Argentini
Ta junaška in tragična zgodba je bila v Argentini vsaj delno znana, saj je v skupnosti živel padalec – radiotelegrafist Venceslav (ali Vencelj) Ferjančič (Idrija, 1919 – Buenos Aires, 2010), ki je nekajkrat zapisal svojo zgodbo, o njej pa je pred davnimi leti pisal tudi Rudolf Smersu. Tudi Ferjančič nastopa v dokumentarcu, saj ga je posnela Marija Brecelj med službenim potovanjem v Buenos Airesu marca 2003. Takrat je posnela tudi nekaj spominov njegove žene Slavica Černe Ferjančič (Vrtojba, 1923 – Buenos Aires, 2012), ki je bila “aleksandrinka” in je padalsko zgodbo doživljala kot njegova zaročenka v Kairu.
Med pričevalci pa je tudi Franc Zorec (Dvor pri Polhovem Gradcu, 1923 – Buenos Aires, 2015), ki je bil v noči od 17. na 18. marec 1943 – pred 75 leti! – med tistimi slovenskimi četniki pri Smrečju, ki so sprejeli prvo trojico padalcev, in kot prvega ravno Venclja Ferjančiča, ki so mu zato kot ilegalno ime določili ime prvega Zemljana – Adam.
V Argentini (kot tudi v Sloveniji, Kanadi in ZDA) so tudi nekateri sorodniki radiotelegrafista Antona Božnarja (Polhov Gradec, 1909 – nekje na Dolenjskem, 1943) in pa Zdravka Lenščaka (Novo mesto, 1919 – neznano kje, 1945), ki so ga Britanci spustili k partizanom kot svojega oficirja in je »izginil« po vojni.
Dokumentarec »Samo idealisti. Junaška in tragična zgodba primorskih padalcev« so še pred televizijskim predvajanjem predstavili 16. marca v Trstu, potem pa še 20. marca v polni Viteški dvorani Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije v Cekinovem gradu v Tivoliju v Ljubljani.
Avtor je prispevek najprej objavil v Svobodni Sloveniji (Letnik LXXVII , št. 3)