Nekulturna uvertura v kulturni praznik.
Praznovanje slovenskega kulturnega praznika je letos na žalost zaznamovala uvertura v podeljevanje Prešernovih nagrad, ki je s poskusom medijske diskreditacije Jožeta Možine ponovno opozorila, da Sloveniji še dosti manjka, da bi bila normalna in kulturna država. Da zadeva ne bo šla v pozabo in da se ne bomo delali, kot da je vse v redu, jo je nujno podrobneje obdelati.
Orkestriran stampedo
Upravni odbor Prešernovega sklada je v mesecu novembru 2013 odločal o podelitvi dveh Prešernovih nagrad, ki se podeljujeta za življenjsko delo, in šestih nagrad Prešernovega sklada, ki se podeljujejo za pomembne umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih dveh letih. Upravni odbor je odločil, da eno od šestih nagrad Prešernovega sklada prejme Jože Možina za film Pedro Opeka – dober prijatelj.
Praksa je, da se imen nagrajencev do podelitve, to je predvečera praznika, ne razkriva. A ta praksa ni obveljala. 8. januarja 2014 je bil v enem od slovenskih dnevnikov objavljen članek z očitkoma, da naj bi upravni odbor pri podelitvi nagrade Jožetu Možini kršil zakon, ker ni spoštoval mnenja strokovne komisije za scensko umetnost, in da naj bi bil film Pedro Opeka – dober prijatelj tudi strokovno slab izdelek, ki da si ne zasluži nagrade.
Čez dva dni je sledil silovit orkestriran medijsko-politični stampedo, v katerega se je vključila velika večina dominantnih slovenskih medijev ter tudi minister za kulturo. Ponavljali so omenjena očitka, v stopnjevanje pa se je vključila še strokovna komisija, ki je objavila protestni odstop, čeprav je že novembra itak končala svojo funkcijo. V naslednjih nekaj dneh, ki so sledili, je bila kampanja proti nagradi usmerjena v diskreditiranje avtorja in njegovega dela ter ustvarjanje pritiska na člane upravnega odbora, verjetno z namenom, da bi preklicali svojo odločitev. Pri tem ni bilo nič sveto, nedotaknjena nista ostala niti misijonar Pedro Opeka niti takrat že pokojni predsednik upravnega odbora akademik Jože Trontelj, ki je v času odločitve o nagradi še predsedoval odboru. Še posebno nizkotne in žaljive komentarje pa so uredniki dopuščali na anonimnih spletnih forumih.
Zaradi zapletov se je čez nekaj dni sestal upravni odbor, ki je pregledal postopek in vsebino ter ponovno potrdil pravilnost in strokovno utemeljenost svoje odločitve o podelitvi nagrade. Upravni odbor, ki ima sicer 14 članov, je ostal enoten, z izjemo enega člana, ki je na ta dan izstopil. Po tem so se stvari začele sicer postopno umirjati, a smo lahko še kakšen teden spremljali medijske objave proti nagradi in avtorju, nekatere z neprikrito ambicijo, da bi našli še kakšen razlog proti, pa čeprav slab.
Zakonitost
Komentar najprej zaslužijo očitki o nezakonitosti podelitve nagrade. Očitke so pravniki v več mnenjih zavrnili, so pa tudi v logičnem smislu zgrešeni. Temeljijo na predpostavki, da mora upravni odbor pri svoji odločitvi nujno slediti mnenju, ki ga poda strokovna komisija. Pri tem je potrebno razumeti, da člane upravnega odbora za štiri leta imenuje Državni zbor Republike Slovenije iz vrst uglednih umetniških, kulturnih in znanstvenih ustvarjalcev, strokovne komisije za različna področja pa sam upravni odbor vsako leto sproti za pomoč pri svojem delu. Odločevalec je torej brez dvoma upravni odbor, ki je pri svojem delu avtonomen in se mora odločati izključno po svoji presoji. Logika, da bi moral nujno slediti mnenjem strokovnih komisij, bi ga postavila v funkcijo (marionetnega) potrjevalca odločitev njemu sicer podrejenih komisij.
Politizacija
Slišati je bilo očitke, da je s podelitvijo nagrade Jožetu Možini prišlo do politizacije nagrade. Jože Možina ni politik, pač pa zgodovinar, novinar, ustvarjalec odličnih dokumentarnih filmov in avtonomen intelektualec, ki z jasno besedo opozarja na stranpoti slovenske družbe. Tudi film, za katerega je prejel nagrado in govori o slovenskem misijonarju, nominirancu za Nobelovo nagrado, človeku, ki z lastnim zgledom in nesebičnim odpovedovanjem ustvarja boljši svet, ni politična tema. Predlagatelji ene od nominacij so bili akademiki in bivši Prešernovi nagrajenci Drago Jančar, Niko Grafenauer in Zorko Simčič, druge pa sedem civilnih gibanj, od katerih se prav nobeno ne ukvarja s politiko. Tudi člani upravnega odbora, ki so odločili o nagradi, niso vnašali nikakršnih elementov politizacije, pač pa so s svojo odgovorno in zrelo držo kljub velikim pritiskom ubranili avtonomnost svoje odločitve. Gotovo pa je prišlo do politizacije skozi diskreditacijsko gonjo, v katero se je že na samem začetku vmešal minister za kulturo, in ko se je izkazalo, da sta vsaj dva od sedmih članov strokovne komisije iz krogov politične stranke, ki je nagradi tudi javno nasprotovala. Zanimiv je princip tistih, ki druge obtožijo za svoja lastna dejanja.
Zlorabljena strokovnost
Veliko je bilo govora o kvaliteti nagrajenega filma. Film pritegne kot malokateri do sedaj, če ste si ga ogledali, to sami dobro veste. Za slovensko kulturo v najširšem pomenu besede je bil blagodejen. Trenutno ima že okrog 750.000 ogledov. Film navdušuje, a ne samo splošne publike, pač pa tudi tujo strokovno javnost, kjer na filmskih festivalih pobira visoke nagrade. Film navdihuje, nagovarja in gledalca pozitivno spreminja. Odpira globoke razmisleke o nas samih, o sočloveku, družbi in o vrednotah, ki jih živimo. Kaj še ali kaj namesto tega bi si želeli? Dela, ki dosežejo takšen učinek, so vrhunska dela! Gledalec ne potrebuje prav nikogar, da bi mu to “strokovno” potrjeval, čeprav smo skozi desetletja vajeni, da nam nekdo tretji sugerira, kaj si smemo misliti o kvaliteti nečesa, kar je sicer predmet zgolj našega subjektivnega doživljanja. Ob vseh diskreditacijah, ki jih je bil avtor deležen, se nihče ni vprašal, kako so sicer gledani filmi, ki jih ustvarja Jože Možina. Od petih najbolj gledanih dokumentarnih filmov na RTV Slovenija so prvi trije v avtorstvu Jožeta Možine, nagrajeni film pa je na prvem mestu. Je potrebno k temu dodati še kaj? Zastavlja se utemeljeno vprašanje, ali niso morda merila nekaterih strokovnih komisij zgolj način obrambe lastnega ceha, ki preko kriterijev, ki jih sam določi, nagrajuje dela, ki jih sam ustvari, za proračunski denar, ki ga sam porabi, pri čemer davkoplačevalci o kvaliteti ustvarjenega ne bi smeli imeti lastnega mnenja ali besede.
Neželeni gosti
A gladko ni šlo niti pri sami organizaciji prireditve podelitve Prešernovih nagrad. Utemeljeno lahko sklepamo, da ministrstvo za kulturo na podelitev ni želelo vabiti sorodnikov Jožeta Možine in predstavnikov organizacij, ki so predlagale njegovo nominacijo. Vabila so po številnih posredovanjih sorodniki dobili šele dva dni pred prireditvijo, predstavniki organizacij pa le en dan pred prireditvijo, pri čemer je bil rok za potrditev udeležbe v vseh primerih že zamujen. Pri tem smo videli, da dvorana ni bila polna in da je bilo prostora še veliko, kar so organizatorji glede na izkušnje s takšnimi prireditvami jasno vedeli že vnaprej. A očitno tisti, ki cenijo in spoštujejo delo Jožeta Možine, na prireditvi niso bili zaželeni.
Do kdaj še?
Dogajanje je šolski primer, kako deluje medijsko-politična diskreditacijska mašinerija. Jože Možina ni bil prvi, niti zadnji, ki ga je to doletelo, jutri bo to kdo drug, a vzorec ostaja enak. Žal je nov dokaz, da smo še zelo daleč od normalne, demokratične, pluralne in odprte družbe, v kateri bi se veselili naših uspehov in se vzpodbujali, da bi jih vsak posebej in vsi skupaj čim več dosegli. To je stanje, ki ga lahko presežemo le s skupnim angažiranjem in odločenostjo, da tako umazanih iger nismo pripravljeni več prenašati in trpeti. To ne pomeni, da se skrijemo v kot, se delamo, da se nas ne tiče, in čakamo, da mine, pač pa da v okviru svojih možnosti ukrepamo z besedo in dejanji.
Pripis uredništva: Prispevek je bil prvotno objavljen v Slovenskem času.
Foto: Aleš Čerin
