Prvi vatikanski koncil, ki ga je sklical papež Pij IX. (1792 – 1878) z najdaljšim, 31 letnim mandatom (1846 – 1878), se je začel 8. decembra 1869. Zaradi vojnih razmer pa je papež zasedanje koncila prekinil, ki pa se ni več nadaljeval. Na nek način je dokončal in razširil postavljene teze šele Drugi vatikanski koncil (1962-1965). Tako mineva 150 let, od kar so koncilski očetje vendarle sprejeli, za mnoge, sporno dogmo o papeževi popolni avtoriteti. Nasprotniki dogme so bili naklonjeni ponovno obujenemu konciliarizmu, kjer je veljalo mnenje, da imajo koncilski odloki večjo veljavo od papeževe. Pij IX. pa je znan tudi po sprejetju dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju.
Papež Pij XI., ki so ga imeli za svobodomiselnega, je bil za papeža izvoljen že drugi dan zasedanja kardinalskega zbora (konklave) in je imel za apostolom Petrom najdaljši mandat. Imel je odlične diplomatske izkušnje in organizacijske sposobnosti, živel pa je praktično krščansko pobožnost. Z njegovo izvolitvijo je po vsej Italiji zavladalo nepopisno navdušenje in papeževa priljubljenost je naraščala iz dneva v dan.
Dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju stara 165 let
Ko je papež Pij IX. 29. 4. 1848 javno zavrnil pobudo piemontske vlade, da naj Italija napove vojno Avstriji, je njegova priljubljenost v hipu splahnela, mnogi pa so ga zmerjali kot izdajalca domovine, kasneje pa ga je na otvoritvi predstavniškega doma nekdo celo ranil z nožem. Sovraštvo do njega je tako naraščala, da je kasneje pobegnil v Neapelj. Ko se je vrnil v Rim, ki so ga med tem že razglasili za republiko, je Italija hitro postajala unitaristična, papež pa je postal ujetnik v Vatikanu in samo še duhovni pastir vseh kristjanov. Razmere so se uredile šele z Lateransko pogodbo 11. februarja 1929. Papež se je odpovedal Cerkveni državi, v zameno pa mu je bila priznana suverenost na področju Vatikana, svetoletnih bazilik in letne rezidence Castel Gandolfo.
Z bulo »Ineffabilis Deus« je papež Pij IX. 8. decembra 1854 »ex cathedra« razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Med slovesno razglasitvijo je bilo rečeno:
“Izjavljamo, oznanjamo in določamo: da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha itd … To je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.”
Med katoličani nihče ni dvomil, da ima papež kot Petrov naslednik posebno učiteljsko oblast. Spraševali so se samo, ali je ta oblast odvisna od koncila in ali jo lahko celo oznani neodvisno od škofovskega zbora. Znano je, da je tej dogmi odločno nasprotoval tudi đakovski škof Josip Juraj Strossmayer, meneč, da bi to oviralo ekumenizem.
Vir: Leto svetnikov, Wikipedija, Zgodovina katoliške Cerkve, fotografije so s spleta)
