Kako me je zadelo, ko je Aleš Čerin pred dnevi izrekel te besede! Kako sem hipoma v sebi prepoznal tisto globoko hrepenenje po ljubezni, sprejetosti, naklonjenosti, sočutju …! In kako mi je postalo jasno, da dobri odnosi niso nekaj samo po sebi umevnega, nekaj, kar pade iz neba in za kar se ni treba truditi. Pomislil sem, da so dobri odnosi že zdaj redkost in bodo verjetno slej ko prej res postali ‘komoditeta’.
Tudi vi hrepenite po dobrih odnosih in ljubezni? Si tudi vi želite ljubiti in biti ljubljeni? Večkrat slišimo, da je to tisto človekovo prahrepenenje, tista njegova najgloblja želja, ki je po defoltu položena vanj, da tej želji ni mogoče ubežati, pa naj se kdo še tako trudi, da je to dejstvo, če ga priznamo ali ne. Tako kot sila težnosti. Preprosto je in je ni mogoče zanikati (ali spremeniti s kakšnim parlamentarnim preglasovanjem).
Pajčevina niča, laži, zavajanja in sprenevedanja
Ko premišljujem, koliko ljudi je danes na antidepresivih, koliko je med ljudmi malodušja, obupa in samomorov, mi pride na misel, da je jasno sliko o človeku z gosto pajčevino prepredel pajek sprenevedanja, laži, zavajanja in niča, da človek več ne prepozna samega sebe, svojih resničnih potreb, ne ve, kaj v resnici hoče – se več ne zaveda svoje prave biti … Kako hitro se zadovoljimo z nadomestki, kako hitro verjamemo spretnemu natolcevanju in zavajanju, ki v službi dobička trosi polresnice in neresnice (laži), kako hitro nekritično vsemu temu verjamemo in kupujemo … V »knjigi obrazov« sem nedavno prebral članek o koristnosti sode bikarbone in soli. Že leta 1931 je dr. Otto Warburg prejel Nobelovo nagrado za medicino za svoje raziskovalno delo o raku, v katerem je opisal moč teh dveh živil oziroma kako bi lahko z uživanjem teh živil preprečili marsikatero bolezen. Vendar nekomu ni všeč, da bi bili ljudje zdravi. Komu? Farmacevtski industriji? Apostol Pavel je nekoč zapisal: »Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju« (1 Tim 6,10).
Bojimo se reči bobu bob!
Pred dnevi me je nagovoril stavek iz Stare zaveze: »Tiste dni je bila GOSPODOVA beseda redka, videnje ni prodrlo« (1 Sam 3,1). Tudi danes se zdi, kot da vse bolj »redko prodre« kakšno zdravo videnje oziroma kakšna prava resnica, pa naj jo pove papež Frančišek ali kdorkoli drug. Danes smo vendar svobodni in ima lahko vsak človek svoje »videnje« (beri svojo resnico)! O tem, kakšno je določeno »videnje« (laž), pa raje molčimo. V bistvu nočemo biti preroki. Vemo namreč, da so preroke vedno preganjali, ker so govorili resnico in se niso ozirali na posledice. Pravzaprav se bojimo biti preroki – bojimo se reči bobu bob, ali bolje rečeno: bojimo se stvari poimenovati s pravim imenom. Če je nekaj laž, je laž, če je zavajanje, je zavajanje, če je sprenevedanje, je sprenevedanje … Raje si zatiskamo oči in potiskamo glavo v pesek, čeprav okoli sebe vidimo eno samo zmedo – lahko bi rekli eno samo »vojno« (kaos). V družbi in v ljudeh ni tistega resničnega in blagodejnega miru, pač pa je strah, negotovost, marsikje obup … Ko odpremo časopise, radio ali televizijo, povsod naletimo na nasilje, vojne, pogorišča, begunce, mesta strahov, tragedije, grožnje te ali one vrste … Dobre novice o sreči, ljubezni, sočutju, samopomoči, dobrodelnosti »redko prodrejo«. Pravijo, da tega nihče ne bere, da so to le še pravljice. Pa da ne bo pomote, dobro se zavedam, da se številne dobrodelne organizacije, prostovoljci, mladi, misijonarji … zelo trudijo, in da njihovo naporno delo večkrat presega meje človeških zmogljivosti, pa smo o tem njihovem delu premalo obveščeni. Premalo nas nagovorijo primeri dobre prakse, dobri zgledi, dobre zgodbe …
Zgodbe o dobroti in ljubezni nas ganejo
Ob tem se sprašujem, zakaj nas tako ganejo zgodbe o dobroti? Na primer zgodba o fantiču, ki je za svojo bolno mamo kradel zdravila ima na Youtube skoraj dvajset milijonov ogledov. Ne čutite tudi vi, da ob takih zgodbah v nas nekaj zakriči po ljubezni in sočutju, da se v nas sproži tisti »Božji odzivnik«, ki je v nas »vgrajen« (pater Gržan ga imenuje »Božji delec«)? Pa vendar hočejo nekateri prav ta Božji delec zanikati. Sprašujem se zakaj? So mar tako ranjeni v medsebojnih odnosih? So tako podhranjeni v ljubezni, da več ne verjamejo vanjo? So bili že kot otroci nezaželeni, zavrženi, spregledani, potlačeni, zapostavljeni …? So izgubili upanje, da bi bilo lahko kdaj bolje?
O odnosih nas niso učili
Če ste med tistimi srečneži, ki so imeli lepo otroštvo, ob sebi ljubeča starša, dedka in babico …, ste se odnosov učili spotoma – vaši učitelji so bili njihovi zgledi. Morda ste izkusili nežen materin ali očetov objem, morda ste videli, kako sta se oče in mama kdaj sprla, pa kmalu spet spravila, se objela in poljubila, si rekla oprosti … Morda so vas ljubeči starši učili obvladovati jezo, odpuščati, se za uspehe truditi in se znati kdaj tudi čemu odpovedati, prav sprejemati zmage in poraze … Če pa te sreče niste imeli (in roko na srce – danes imajo ob tolikih razbitih družinah to srečo le še redki otroci in je zdrava in srečna družina zares prava ‘komoditeta’), ste morda že zdavnaj v sebi zakopali upanje, da je taka sreča sploh mogoča. Brezup (odsotnost upanja) pa je bolečina, ki jo rado spremlja nevoščljivost, ta pa deluje tako, da hitro pomislimo: »Če je meni koza crknila, naj tebi dve.«
Dobri odnosi so možni!
Kot že večkrat rečeno in poudarjeno, je za dobre odnose treba delati. Za dobre odnose se moramo odločiti. Ko opazimo, da so odnosi »obtičali« na mrtvi točki oziroma so se »zasušili«, ne smemo stati križem rok in jamrati, češ saj se ne da nič narediti. Nasprotno, v takih trenutkih moramo hitro ukrepati, saj gre pogosto za preživetje družine ali prijateljstva. Kako ukrepati? Tako, da poiščemo pomoč. Morda imamo v krogu prijateljev zaupno osebo (Pri tem naj ne bo odveč dobrohotno opozorilo, da naj mož išče dobrega prijatelja med možmi, žena pa med ženami.), morda poiščemo dobrega strokovnega svetovalca oziroma družinskega terapevta, morda se prijavimo na kak seminar o gradnji in negi medsebojnih odnosov, morda si nabavimo dobro knjigo … Vsekakor pa ne smemo križem rok opazovati propadanja odnosa.
Kaj pa če opazimo krhanje in razpadanje odnosa pri sorodniku, sodelavcu, sosedu ali prijatelju? Smemo tudi v takih primerih ponuditi roko v pomoč? Sam sem prepričan, da smemo. To, da nas nič ne briga, kako živijo drugi, je prav tako velika laž in sodobna zmota. Pa še kako nas briga! Saj smo vendar z njimi v takšni ali drugačni navezi, in nam ne sme biti vseeno, kaj se z njimi dogaja. Res je, da moramo skrbno izbrati pravi trenutek in prave besede, kdaj in kako pristopiti s »ponujeno roko«, da ne bomo še bolj ranili že tako ranjenih odnosov. Vendar če je v nas prava ljubezen, ki ne išče svojega in se ne veseli krivice, potem prava ljubezen premosti vse ovire. Kjer je volja, tam je pot.
Ne bojmo se ljudem, ki trpijo zaradi »zasušenih odnosov« ponuditi roko v pomoč, ne bojmo se vsem, ki nam jih na pot pripelje Življenje, prinašati infuzijo novega upanja. Če ne moremo storiti nič drugega, jim ponudimo ljubečo in sočutno prisotnost. Pogosto je to že dovolj za začetek ozdravljenja ranjenega srca.