Ob koncu leta 2017 se je pojavila na knjižnih policah drobna knjižica z naslovom »Pojmovanje organizacije TIGR pred in po osamosvojitvi Slovenije« avtorja Tomaža Vuka iz Renč. Knjiga predstavlja diplomsko delo, ki ga je avtor zagovarjal na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani pod mentorskim vodstvom prof. dr. Jerneja Pikala , nekdanjega šolskega ministra, ter jo je izdalo Društvo TIGR Primorske.
Sporna teza, da TIGR v prejšnjem režimu ni bil zamolčan
V uvodni »Avtorjevi besedi« lahko preberemo, da se diplomsko delo »poleg gradiva, izdanega po letu 1991, ukvarja tudi s časopisi, knjigami in ostalo literaturo, izdano v obdobju 1945-1991. Avtor skuša ugotoviti, ali se o TIGR-u res ni namenoma nič govorilo vse do osamosvojitve Slovenije, kot naj bi se to večkrat trdilo v javnosti.
Po izvedbi, za svoje potrebe prilagojenega dokaznega postopka, je avtor v »Zaključku« diplomskega naloge zapisal, »da iz »obsega različnih publikacij, objavljenih v obdobju 1945-1991, ne moremo reči, da je bila organizacija TIGR zamolčana. Je pa res, da so bili njeni voditelji do neke mere marginalizirani«. Zato je tezo o domnevni zamolčanosti TIGR-a v prejšnjem režimu avtor odločno »zavrnil«, in to z mastnimi črkami.
Dokazi o zamolčani usodi TIGR-a in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom
Iz knjige Tatjane Rejec »Partija in Tigrovci«, (Slovenska Matica, Ljubljana, 2006) smo po osamosvojitvi prvič zvedeli za zadostne dokaze, da je šlo pri zagonetni medvojni smrti treh vodilnih Tigrovcev (Ferda Kravanje, Maksa Rejca in Antona Majnika) za zahrbtno likvidacijo s strani Udbe. Pa da so bili arhivi Udbe polni seznamov Tigrovcev, ki so jih še v povojnem času zasliševali. Samo na Bistriškem in Goriškem naj bi jih bilo v enem samem poletju zaslišanih okrog 100. Še posebej je Udba mrcvarila avtoričinega soproga Alberta Rejca, enega od ustanoviteljev TIGR-a ter njegovega političnega in organizacijskega vodjo, ga neprestano zasliševala in vlekla po zaporih. Do smrti (1976) mu je prepovedovala, da bi v javnosti ali v medijih karkoli govoril ali pisal o TIGR-u. V arhivih je odkrila celo načrt njegove likvidacije, ki pa na srečo ni bil uresničen.
Rejčeva v svoji knjigi ugotavlja tudi, da so vidnejši Tigrovci, zlasti intelektualci, takoj po vojni večkrat postavljali zahteve po proučitvi zgodovine TIGR-a, po njegovi rehabilitaciji in ustanovitvi posebne Tigrovske veteranske organizacije, a je te zahteve vodstvo partije surovo zavračalo. Ena takih pobud je bila obravnavana tudi na seji CK ZKS z dne 13. 6. 1958 (Primorski Rodoljub, št. 5/2001), na kateri so še skoraj poldrugo desetletje po končani vojni izrekali o TIGR-u sledeče uničujoče ocene: »Tigr ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodno osvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja, imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher), in »da naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček). Celo Ciril Pelicon, dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije, je v intervjuju za Svobodno misel (14. 9. 2007), pri opisovanju posebno težkih trenutkov v svojem življenju, šele po osamosvojitvi prvič javno spregovoril o bridkem dejstvu, »da so mu po vojni hladno ustrelili brata, in to zgolj zato, ker je bil Tigrovec«.
Tudi uradna verzija o zagonetni smrti Janka Premrla Vojka, ki bi naj bil ob nekem spopadu z Italijani ustreljen v hrbet s strani nekega soborca, da bi se s tem polastil nagrade, ki so jo fašisti razpisali na Vojkovo glavo, se počasi sesuva. Pisatelj Boris Pahor je npr. v knjigi »Glas zaliva« omenil izjavo osebe, ki je bila priča pogovoru, v katerem se je nek partizan pohvalil, »kako so končno pospravili Janka Premrla«. Akademik in pisatelj Saša Vuga pa je ob nekem tigrovskem slavju ob vznemirjenju množice javno vprašal, kdaj bomo zvedeli resnico o smrti Janka Premrla Vojka, in pri tem bridko pripomnil, da ni bilo morda za komuniste preveč, da so borci Vojkove čete zvečer molili rožni venec.
Rejčeva je v Delu (8. 8. 2015) opozorila tudi na tragično usodo Zorka Ščuka, enega vodilnih Tigrovcev, za katerega je njegova hči v arhivih MNZ ugotovila, da ga je maja 1945 Udba ugrabila v Trstu in ga nato likvidirala. Jolka Milič pa je v Primorskem dnevniku (7. 9. 2009) opisala žalostno usodo znanega Tigrovca Vladimirja Manjkoča, ki je po vojni, v času kominforma, padel v mline Udbe in končal na Golem otoku s posledicami, ki so ga spravile v grob že pri 43 letih. Posebej zgovorna je tudi nedavno razkrinkana uradna laž, da naj bi namreč Tigrovce na Mali gori leta 1941 izdal neki nesrečen vaški revež, kar se je potem končalo s smrtjo vojaškega vodje TIGR-a Danila Zelena, v resnici pa jih je izdal komunist Filip Tekavec.
Iz časopisa Slovenec (24. 4. 1995) smo izvedeli tudi, da je Udba 14. 9. 1947 zahrbtno likvidirala tržaškega domoljuba dr. Andreja Uršiča ter za njim ugrabila tudi Ferda Kalina in druge zamejske domoljube. Goriški tednik Novi glas (20. 10. 2016) pa je poročal o novi knjigi tržaškega novinarja Martina Breclja »Anatomija nekega zločina«), ki je v zvezi z umorom velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič (sestre Pinka Tomažiča) in njunega znanca dr. Draga Zajca v Trstu v ulici Rossetti marca 1944 pokazal s prstom na Varnostno obveščevalno službo NOB. S tem je na glavo dotakratno uradno trditev, da je bil zločin delo protikomunistične strani. Da ne omenjam posebej tragične medvojne in povojne usode drugih primorskih domoljubov, ki so tudi bili neke vrste TIGR-ovci, kot npr. zahrbtna likvidacija primorskih padalcev, ali pa mrcvarjenje kar nekaj deset čedrmacev, vključno z zahrbtnimi poboji (Filip Terčelj, Franc Krašna), obsodbo na smrt (Jožko Kragelj) in z 82 let skupno prestanimi zapornimi kaznimi, kot je to razvidno iz razstave Boj proti veri in Cerkvi v obdobju 1945-1961, ki je potovala po Sloveniji v letih 2008-2009, in tako naprej brez konca.
Avtor na nazoren način pokazal odnos prejšnjega režima do TIGR-a
Avtor Tomaž Vuk, diplomant FDV, ki se je po lastni izjavi ukvarjal tudi »z gradivom, izdanim po letu 1991«, bi se moral srečati z gornjimi informacijami, saj so bile prav vse objavljene po osamosvojitvi in tudi odmevne. A v njegovem delu niti besede o navedenem nasilju in zločinih, ki jih je partija zagrešila nad Tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi. Tako nam je tudi sam s svojim pisanjem, z očitno vednostjo mentorja in izdajatelja knjige Društva TIGR, ki tudi morata poznati navedene podatke, na najbolj nazoren način pokazal, kako se je v prejšnjem režimu pisalo o TIGR-u. S takim pristopom do zgodovine je svoje diplomsko delo povsem lahko zaključil z nedolžno ugotovitvijo, da so bili tigrovski voditelji v prejšnjem režimu zgolj »do neka mere marginalizirani«, čeprav so bili kar »do precejšnje mere likvidirani«. Pa da domnevno zamolčanost TIGR-a »zavrača«, in to z mastnimi črkami, pa čeprav se je pri tem dušil pod ploho bridkih dokazov, kaj vse smo v prejšnjem režimu o TIGR-u zamolčali.
