Ko renesančni papež Julij II. še ni zasedel prestola sv. Petra, je bil, kot je širšemu občinstvu nazadnje nazorno predstavila HBO-jeva serija o Borgijcih, kot kardinal Giuliano della Rovere glavni nasprotnik še bolj razvpitega in še bolj renesančnega Aleksandra VI. Ker je vsaj uradno menil, da je slednji največja možna nesreča za Cerkev, se je bil pripravljen proti njemu povezati celo s francoskim kraljem Karlom VIII. in ga povabiti, naj zasede Italijo. Vendar ga je kot sina te iste Italije ne zgolj enkrat mučil pomislek, ali je zrušitev Borgijca dejansko vredna tega, da v zibelko kulture spusti “francoske barbare” in sprosti sile, ki jih bo težko nadzorovati.
Nespodobna priložnost
Zdi se, da ravno te dni na moč podobna dilema muči del politične scene, ki mu zaradi razvade in enostavnosti rečemo slovenska levica. Malokdo se še slepi, da ta v mandatu sedanje vlade ni zavozila skoraj vsega, kar se je zavoziti dalo, nekaj spričo neugodnih zunanjih dejavnikov, večino spričo lastne nesposobnosti in prepirljivosti. Še več: čeprav bodo nekateri vso krivdo zvalili na nevredne sinove in hčere slavnih očetov in dedov, ki da so s svojo nezvestobo zapravili sijajno dediščino, je sedanji neuspeh razgalil ves družbeni model, grajen v ožjem smislu zadnjih dvajset let, v širšem pa nekako trikrat dlje. Zanj seveda niso odgovorni sinovi, marveč kar očetje, na zelniku katerih je zrasel.
Ob takšnih koordinatah to, kar se imenuje levica, pač ne bi moglo računati na “drugo priložnost” niti v doglednem času, kaj šele takoj, se reče, po volitvah, ko slednje navsezadnje bodo. In trenutno niti ni videti, da bi ji jo volivec bil pripravljen dati. A da iskrica upanja sploh tli, je zasluga zanimivega dejstva. Dvajsetletno dominacijo “levice” je na nasprotni strani preživel (in se za razliko od docela shirane, nekdaj mogočne krščanske demokracije celo znatno okrepil) samo en zares močan nasprotnik, Janez Janša. Da je ta za vsakega pravovernega levičarja v državi tisto, kar je bil za kardinala Giuliana Rodrigo Borgia, že nekaj mesecev dobesedno sili v bralca iz večine časopisov. Ampak ker po tolikih letih na sceni mož dejansko ni nepopisan list, še manj pa svež, ga zdravo slovensko ljudstvo kot alternativo v glavnem sprejema brez posebnega navdušenja in elana. In od tod črpa neuspešna levica nekaj svoje vere, da bo pod kakšno všečno nalepko še enkrat splezala na vrh in ohranila svoj primat, na katerega se je pošteno navadila.
Pustiti duha v steklenici?
Vendar ji po vsem videzu prav veliko nalepk ne preostaja. S floskulami o nekakšnem preporodu ni moč priti daleč, posebej ne, če naj bi ga izvajali polnokrvni princ in nekaj postaranih lepotic, še nedavno oboževalk sesutega modela? Pravzaprav je edina kolikor toliko solidna firma gospodar prestolnice. No, tu pa se pojavi težava.
Ne samo, da nominalni vodja druščine v svojem kljubovanju celotnemu narodu in lastnim sopotnikom ne sprevidi potrebe po svojem odhodu. Tudi sicer se mora celo med tistimi, ki jih je groza “madžarskega scenarija”, najti precej dvomljivcev. Ali je stiska res tako huda, da je potrebno iz steklenice spustiti duha, za katerega ne vemo, kam se bo razlezel? Je lahko strah pred novopečenim očkom res opravičilo, da predamo Slovenijo na milost in nemilost možakarju z mentaliteto sovjetskega oligarha? Ki se v imenu učinkovitosti požvižga na “neživljenjske” zakone, dolgočasna pravila in tudi na kulturno dediščino, če tako kaže?
Najmanj težav imajo s takimi pomisleki tisti, ki jih skrite za vsemi lepimi etiketami od liberalcev do mirovnikov najbolj žuli obramba malikov iz polpreteklosti. Kajti čeprav je človeku tipa ljubljanskega župana za abstraktne stvari načeloma vseeno, se po neki čudni logiki s svojimi kolegi s sovjetskega prostora ujame tudi v tem, da prisega na pridobitve (za zdaj zadnje) revolucije.
Nelagodje liberalcev
Drugače je z drugo pomembno komponento naše levice. S tistimi, ki liberalno demokracijo in njena pravila jemljejo kolikor toliko resno. Da jih je kar nekaj, sploh ne dvomim. In njih županova navzočnost na tej ali oni paradi ne more preslepiti, da bi v njem – kot smo že doživeli – nenadoma ugledali nesebičnega borca za liberalne vrednote. Vedo, da se zanje meni vsaj tako malo, kot je zanje v njihovih očeh mar potencialnemu slovenskemu Orbanu, spričo česar se ne morejo zares ogreti za povezavo svoje dolgoročne usode z njim.
Vrhu vsega nemara razmišljajo o tistem, na kar Giuliano della Rovere ni pomislil. Da lahko adutu spodleti. Res je, učinkovitež iz Ljubljane ima za zmago na volitvah večje možnosti kot kdor koli drug z leve. Samo on lahko, ker je zgleden proizvod tovariškega kapitalizma in vojak za obrambo svetinj preteklosti, v tem trenutku že v izhodišču pritegne vsaj približno toliko zanesljivih volivcev kot junak osamosvojitve. Ampak nikakor ne gre za že dobljeno bitko.
Težave zaradi uspeha
In politični kavboj, kakršen je, si lahko drugače kot Janša privošči samo en poraz. Če izgubi, bo njegove slave na veliki sceni konec. Da o njej sanja, kljub vsemu njegovemu zaklinjanju, trdno verjamem. Ravno tako še ni premagan urok potratne prestolnice. Za zdaj se mu vsak položeni temeljni kamen v Ljubljani obračuna kot sorazmerno velik minus v večini drugih delih Slovenije.
V nečem pa je slovenska levica kljub vsemu na boljšem od Giuliana della Rovere. Slednjemu se je zgodil najslabši možni scenarij: Francozi so prišli, opustošili dobršen del Italije, a zgrešili glavni zastavljeni cilj. Za slovenske kolege poznejšega Julija II. se bodo prave težave z “rešiteljem” začele šele, če se jim nakana posreči.
Foto: Wikipedia
