Dilema Michaela Corleoneja

V legendarnem filmskem Botru je med številnimi antološkimi scenami in dialogi tudi tisti med Michaelom Corleonejem in njegovim svakom Carlom ob koncu filma. Michael Carla sprašuje o njegovi vlogi pri umoru svojega starejšega brata Santina. Ko Carlo najprej zatrdi, da je nedolžen, Michael izreče pomenljivi stavek: “Ne govori, da si nedolžen, ker s tem žališ mojo inteligenco in me zelo jeziš.” Ravno na omenjeno izjavo sem se v zadnjih mesecih velikokrat spomnil, ko sem z veliko nejevere spremljal akrobacije vodilnih ljudi Cerkve na Slovenskem. 

Skrivnost

Kajpak mi še na misel ne pride, da bi s Cerkvijo ravnal tako, kot je Corleone po opisanem pogovoru ravnal s svojim svakom. Še več, kot vernik sem pri pisanju o teh žalostnih rečeh vedno v dvomih, kdaj bom neutemeljeno pljunil nanjo in še povečal njeno stisko, kdaj pa bo moja beseda umestna. Pri vsaki maši, ki je od otroštva moj najpristnejši stik z njo, namreč smem doživljati njeno skrivnostnost in presežnost, ki jo, kakor je bilo v zadnjih tednih tudi že povedano, dela za Kristusovo skrivnostno telo. Zato mi je jasno, da bo marsikaj v zvezi z njo zame ostalo skrivnost. In tako je prav.

A ne samo to 

Toda po drugi strani cerkveni predstavniki in organizacije vstopajo v areno kot družbeni dejavnik. Kot član Cerkve od njih to tudi pričakujem in si njihovega glasu v slovenski družbi želim. Jasno pa je, da bi bilo v tem primeru čudno, ko bi skušali unovčevati položaj “Kristusovega skrivnostnega telesa” in operirali s skrivnostnostjo tam, kjer zadoščajo povsem zemeljska merila za to, kaj je iskrenost in kaj hinavščina, kaj treznost in kaj pohlep, kaj je res in kaj ni res. In zdi se, da se je slovenski krajevni Cerkvi v zadnjih mesecih zataknilo prav tu.

V njen bran je potrebno sicer navesti dve olajševalni okoliščini. Prvič, na istem izpitu so pred njo padle skoraj vse krajevne Cerkve, ki so se znašle v podobnem ali primerljivem položaju. Avstrijska denimo je za iznajdbo pravega načina za sporočanje slabih novic o sebi potrebovala skoraj desetletje in pol. Drugič pa je bila Cerkev na Slovenskem kot družbeni dejavnik v zadnjih štirih stoletjih, vsaj tri, tako nesporna avtoriteta, da se o njenem (celo čisto posvetnem) ravnanju na glas ni spraševal skoraj nihče. Zato je odzivanje na nove razmere, ko javnost od vseh igralcev na družbenem igrišču in ne le od nje pričakuje jasnejše odgovore kakor nekoč, zanjo toliko težja naloga. V tem verjetno tiči razlog, da se sam, z menoj pa še marsikdo, ob prenekaterem komunikacijskem obratu počutim kot Michael Corleone ob izzivalnem sprenevedanju svojega svaka. In se mi zdi, da nekdo žali mojo inteligenco in me obravnava kot majhnega otroka, ki ne more ničesar razumeti.

Podobna vsej družbi 

Nekoliko nepričakovano so se takšni občutki zgostili ob absurdni, v celotnem mozaiku verjetno vseskozi kot postranski razumljeni zgodbi. Osebni obup človeka, ki je bil očitno štet za stransko figuro in je po mojem mnenju v vse dogajanje zašel kot kolateralna škoda, je javnost znotraj Cerkve razburkal bolj kot “velike zgodbe”, zaradi katerih je bil vanj pahnjen. Ampak najslabše bi bilo vse znova naprtiti sovražnim medijem, za katere zlasti slovenski katoličan zaradi travmatičnih izkušenj iz minulosti ne najde zlahka dobre besede in se da brez težav prepričati takšni obtožbi. Celo več, prepričan sem, da bi nam bilo ob vsaj približno kompetentnih novinarjih, ki bi o Cerkvi v resnici kaj vedeli, prihranjeno veliko bolečih začudenih pogledov v tem poletju. Ker bi bilo treba zasilno zavoro potegniti že takrat, ko je bilo omenjeno še smiselno. Tako pa se je del cerkvenega vodstva zanesel, da bodo nevedni mediji (resda nenamerno) vselej njegov zaveznik, ki bo izključno prepisoval uradne izjave, kakor se je dogajalo še pred tremi leti.

Morda bo teza o izključni krivdi “zunanjega sovražnika” znova prevladala in ponovno ne bo prostora za nekatera temeljna vprašanja. Potem se bo znova v prihodnost pomaknilo soočenje z vse očitnejšim dejstvom, da je vodstvo Cerkve na Slovenskem kot družbeni dejavnik zadnjih dvajset let v glavnem posnelo zgodbo celotne družbe. In temelji sedanjega stanja so bili drugače, kot kdo misli, položeni že globoko v devetdesetih. Takrat se niti Cerkev namreč ni odločila za korenite reze, marveč si je prizadevala, da bi bilo vse čim bolj po starem in čim manj boleče. Tako denimo, ko se je, vajena navezave na (vsakokratno) oblast,  raje kot na nove družbene sile velikokrat naslanjala kar na že znane in preizkušene stare. Le da tega po mojem mnenju ni počela zaradi naivnosti, kot se skušajo tolažiti nekateri. Navsezadnje v slovenskem prostoru s svojo kilometrino ni kakšna nedolžna, razvajena najstnica.

Foto: Gašper Furman, Tiskovni urad SŠK