V Državnem svetu je v četrtek, 6. oktobra potekal mednarodni simpozij “Državljani in demokracija v postsocialističnih/komunističnih državah”. Simpozij sta z referatoma odprla prof. dr. Peter Rožič in prof. dr. Miro Haček, ki sta z vsak s svojega zornega kota osvetlila kakovost demokracije in vplive nanjo.
Miro Haček s FDV je kakovost demokracije predstavil skozi statistične ugotovitve o procesu demokratizacije in zaupanja v politične institucije. Slovenija je bila ob demokratičnem prehodu v boljšem položaju kot druge postkomunistične države, vendar je prednost v veliki meri pošla. Tako je na področju kvalitete življenja npr. Hrvaška v začetku 90-ih leta zaostajala za Slovenijo za 40 mest, danes zaostaja za 22. Na indeksu demokratičnosti je Slovenija ves čas meritev v skupini utrjenih demokracij, vendar je letos prvič izgubila vodilno mesto na tej lestvici. Pri nas precej neopaženo je zaostala za Estonijo. Slovenci so od leta 1998 (58 %) sicer ves čas nezadovoljni z demokracijo, vendar je bil padec ravni zadovoljstva po letu 2008 v Sloveniji najbrž najbolj drastičen. Leta 2014 je z demokracijo nezadovoljnih 87 odstotkov, medtem ko je po evrobarometru z njo nezadovoljnih 73%. Evropsko povprečje zadovoljstva je sicer na 50 odstotkih. Tudi zaupanje v politične institucije po letu 2008 pada, ponekod skoraj za polovico. Miro Haček tako za leto 2014 ugotavlja porazno raven zaupanja v vse politične institucije, z izjemo predsednika države. Haček izpostavi še povsem svež podatek iz leta 2016, ki kaže, da političnim strankam zaupa le 7 odstotkov anketirancev. Pri tem se vpraša, kaj se je zgodilo med letom 1995, ko je 80 odstotkov vprašanih nasprotovalo morebitni ukinitvi strank in parlamenta, in danes, ko je zaupanje v institucije rekordno nizko.
Peter Rožič je predstavil analizo civilne družbe in tranzicijske pravičnosti v Sloveniji, kar je povezal s kvaliteto demokracije v drugih postkomunističnih državah. Civilna družba in tranzicijska pravičnost namreč vplivata tako na kvaliteto življenja državljanov kot na kvaliteto demokracije. Rožiča je zanimalo, kako je mogoče, da je demokracija v Sloveniji razumljena kot razvita, čeprav tako na področju civilne družbe kot na področju mehanizmov tranzicijske pravičnosti zaostajamo. Čeprav kažejo prostovoljske organizacije v Sloveniji relativno rast tudi v primerjavi z drugimi državami, ki jih druži komunistična preteklost, je po mnenju Rožiča pri nas vpliv civilne družba na družbo omejen. Razloge za to vidi tudi v idejni povezanosti tega področja z nekdanjem komunističnim ozadjem.
Peter Rožič v svojih raziskavah ugotavlja, da obstaja razlika med videzom delovanja nevladnih organizacij in med tem, kaj nevladne organizacije same poročajo o svojem delu. Tako je v družbi prisoten vtis o vplivnem delovanju npr. skupin za pravice žensk, LGBT organizacij ali organizacij za varstvo potrošnikov, medtem ko organizacije poročajo o manj opravljenega dela. Medtem pa tudi sama javnost nevladne organizacije vidi kot nepotrebne, slabo vodene in financirane, pa tudi kot najšibkejše dejavnike v odnosu do države.
Tranzicijska pravičnost je drugi dejavnik, ki vpliva na kakovost demokracije. Peter Rožič je povzel več raznolikih metod tranzicijske pravičnosti, pri čemer je za Slovenijo značilna predvsem precejšnja odsotnost teh metod, predvsem pri vprašanju nekaznovanosti za kazniva dejanja. Rožič je spomnil na simbolično krsto pred Hudo jamo, za katero pa država ni iskala odgovornega. V referatu se je Rožič posebej posvetil vprašanju lustracije, ki jo je v določeni obliki sprejelo 15 držav vzhodnega bloka, 19 pa ne. Razlogov za eno ali drugo pot pri omejevanju ali neomejevanju dostopa nekdanji avtoritarni eliti do določenih oblastnih položajov je seveda več. Končno je lahko marsikaj odvisno tudi od značaja voditeljev, tako je imel Boris Jelcin zakon o lustraciji na mizi in bi ga lahko uveljavil kot dekret. Peter Rožič je raziskal tudi nekaj posledic tako uporabe kot zlorabe lustracije, predstavil pa je povezan vpliv na korupcijo. Ugotavlja nižjo pričakovano stopnjo korupcije v državah, ki so uvedle določeno obliko lustracije ali so o njej (tako kot Slovenija) o tej možnosti razpravljala, medtem ko je stopnja korupcije najvišja v državah, ki o možnosti lustracije sploh niso razpravljali.
