Dežela, kjer bo vedno vse po starem

Priznam, ne razumem čisto dobro teatra, ki ga te dni uprizarja predsednik vlade. Čudno se mi zdi, da bi se kdorkoli po samo petih mesecih odpovedal stolčku, na katerega je sedel mukoma in tako, da je zaobšel dotedaj utečeno parlamentarno prakso. To bi bilo v vsakem primeru videti neresno. Tudi ni Janša nikakršen zelenec, da ne bi že februarja jasno videl, kakšna je gospodarska, politična in kulturna slika naše družbe in države. Če zdaj ni boljša kot takrat, ni niti bistveno slabša.

Jalova pričakovanja

Če je manever z zaupnico torej namenjen strašenju opozicije, je že vnaprej obsojen na neuspeh. Res je, fevdi na levici še niso na novo razdeljeni in prav lahko se zgodi, da bi nove volitve zdecimirale eno od obeh strank, bržkone šibkejšo Lukšičevo. A že izkušnja z glasovanja o zaupnici Pahorju nas uči, da stiskanje gumbov v takšnih okoliščinah usmerja predvsem sovraštvo. Zaresovci so raje glasovali za lastno izginotje kot za osovraženega premierja.

Poleg tega je Janša s svojimi napovedmi največ strahu v  kosti očitno nagnal ne opoziciji, ampak Karlu Erjavcu. Ker bi bil Desus v primeru predčasnega glasovanja najbliže izpadu iz parlamenta (čeprav osebno mislim, da bi nadarjeni politični komedijant svojo druščino med predvolilno kampanjo znova izvlekel, kot jo je z logiko skregano rešil Jankovićevega cunamija, na kar pa se kajpak noče zanašati), rožlja z novo koalicijo. Slednja brez Virantovih, ki se znotraj kakšne vlade pod taktirko levice ne bi mogli igrati “konstruktivne opozicije” znotraj koalicije, v čemer sploh njihov predsednik neizmerno uživa in žanje aplavz javnosti, ne bi imela prevelikih možnosti. Zato se obema levima strankama vanjo ne mudi.

Javnost že ve

Druga možnost je seveda, da skuša premier preprosto opozoriti javnost na pomanjkanje duha (nujnih) sprememb v koaliciji in v parlamentu. Ampak saj javnost ve, da slednjega ni. Ni ga namreč niti v družbi in ni ga bilo na volitvah, katerih rezultati so pač naplavili takšno koalicijo, kot jo imamo. Toda če kdorkoli misli, da bodo Slovenci nenadoma spregledali in dali kakršnemu koli programu, ki bi pomenil korenito slovo od starega in ustaljenega, trdno večino, v zadnjih dvajsetih letih pač ni živel tukaj.

Slovenci se bodo vedno odločili za status quo. Vseeno je, če bi se SDS odpovedala Janši in bi se na volitvah pomerila Jure Janković in Milan Zver, na koncu bodo bistri državljani podalpske republike vedno nagonsko ugotovili, kdo je partizan in kdo domobranec. In glasovali za prvega, se razume. Še zelo dolgo časa.

Zato so kravje kupčije v koaliciji največ, kar lahko desnosredinski predsednik vlade v Sloveniji doseže. Že vsak minimalni korak proč od statusa quo je velikanski uspeh. Vendar je prav iz tega razloga bolje, da je premier nekdo, ki voza vsaj ne potiska še globlje v močvirje “starih dobrih časov”.