Politika postkomunistične kontinuitete, ki jo predstavljajo SD, Pozitivna Slovenija, propadle LDS in Zares, ki so praktično do včeraj potiskali državo v bankrot, je sedaj tista, ki novi vladi že po nekaj tednih očita, da bo povsem pogubila Slovenijo. Tu gre, osupljivo, za ponovljen komunistični refleks iz let 1990 in 1991, ko so partijske sile, ki jim je demokracija, ki so ji sicer nasprotovali, pač dala možnost, da so ostali na politični sceni. Takoj po volitvah 1990 so brez sramu naprtile vso krivdo za nagrmadeno katastrofo socialističnega gospodarjenja novi Demosovi vladi. Prav komunisti, ki so standard Slovencev iz 80 odstotkov avstrijskega, kakršen je bil pod Kraljevino Jugoslavijo, znižali na le še dobrih 20 odstotkov pod svojo vladavino!
Zgodovina se res ponavlja kot farsa. Pahorjeva vlada je vsako leto potrošila petino več kot je imela v proračunu in se brezglavo zadolževala, podobno, kot se je komunistična Jugoslavija. Dobro, da ni trajalo 40 let. V tem času ni izvedla prav nobene strukturne reforme; ne, drveli so – in žal, smo – proti breznu. Celo nasprotno: javno porabo je Pahorjeva ekipa še povečevala in v prenapihnjeni državni birokraciji je še povečala število zaposlenih. Igre je že davno konec. Borut Pahor bi bil, če bi veljala zdrava pamet, prej kot obetaven predsedniški kandidat, kar se mu obeta, kandidat za pot v zapor. In z njim prejšnji finančni minister Križanič, pa strici iz ozadja, začenši z Janezom Zemljaričem.
Upam, da se ne bo odvil grški scenarij, ki vključuje razkorak med realnostjo in iluzijo, v kateri so v Grčiji zadovoljno živeli zaradi skorumpirane in zlagane politike. No, sedaj jim beg pred stvarnostjo podaljšujejo tudi sindikati. Je tako tudi pri nas? V dojemanju, ki se je s prevladujočo medijsko in sindikalno retoriko ustalilo med Slovenci, smo presenetljivo blizu grškemu sindromu. Nismo podobni na primer Estoncem, kjer so že pred leti za četrtino znižali plače, pa so danes že na zeleni veji. Ne, bližji smo Grkom, ki se oklepajo svojih trinajstih plač, mi pa regresov za letni dopust.
Težko bi zagovarjali, da so vsi predlagani varčevalni ukrepi pravi; vlada bo morala obvarovati socialno najšibkejše, tudi ko bo šlo za porodniški dopust, otroški dodatek, kmečke pokojnine. Na drugi strani je nujno drastično obdavčenje, druge, tretje itd … lastniške nepremičnine, ki ne služi(jo) osnovnim eksistenčnim potrebam, pač pa pridobitni dejavnosti tipa Jurij Pogačar. Da bi varčevalne ukrepe sprejeli z večjim nacionalnim konsenzom, bi bila na moč blagodejna povrnitev zaupanja v pravno državo in pravičnost. To bi se zgodilo, če bi roka pravice dosegla tisti odstotek obogatenih državljanov, ki so za okradenimi podjetji puščali armado brezposelnih, in tiste, ki so bogateli s korupcijo pri kmetijskih zemljiščih, poslih v zdravstvu…
Na vsak način pa ni le naloga oblasti, da ljudem nalije čistega vina. To je tudi dolžnost sindikatov in medijev – pa ne zaradi sedanje oblasti, ampak zaradi skupne prihodnosti. Številni se v svoji tranzicijski maniri ne zmorejo izviti iz primeža destrukcije in niso sposobni dojeti, kaj je skupno dobro. Razgradnja slovenske iluzije ob sedanjem spopadu s krizo je tudi moralna dolžnost opozicije, ki je v veliki meri kriva za globino brezna proti kateremu drsimo.
