Izvolitvi novega papeža je kot nekakšno nasprotje temu svečanemu in svetlemu trenutku sledil še podpis leve koalicijske pogodbe. Turobno in negotovo. Svetel večer, temna noč in jutro.
Naslednji dan berem izjavo Federica Lombardija, ki je zadolžen pri Svetem sedežu za stike z javnostmi, ki pravi, da nikoli ni bilo proti papežu Frančiščku nobene konkretizirane obtožbe (glede sodelovanja z argentinsko vojaško hunto) in da so zdajšnja obtoževanja samo “anti-clerical leftwing elements that are used to attack the Church”. Stavek sem zapisal po metodi priznane magistrske naloge (copy/paste) z določenim namenom, ker bi bilo izgubljeno v prevodu, če se zapiše le, da gre za proticerkvene levičarske elemente, ki so uporabljeni za napad na Cerkev.
Razviti Zahodni svet je že davno spoznal in prepoznal metode levice, ki so strukturirane in instrumentalizirane. Struktura metod levice je enostavna in sledi večkrat videnemu dvokoraku “najprej diskreditacija, potem pa likvidacija.” Instrumenti za uresničitev teh metod pa so raznoliki. Gre za preproste vstajniške, nasilne pogromniške in seveda medijske pristope. Eden od takih je plasiranje neke informacije ali obtožbe, ki se jo počasi v javnosti prežvekuje do končnega vtisa, katerega je težko popraviti. In v napadu na papeža Frančiška je potrebno besedo “left-wing element” razumeti kot gradnik napada. Gre za debelo laž, ki jo je takoj zavrnil Adolfo Perez Esquivel, (Nobelov nagrajenec zaradi prispevka pri varstvu človekovih pravic v času diktature). Povedal je, da je Bergoglio pomagal, kjer je mogel, nikakor pa ni sodeloval s hunto.
Najbolj učinkovit pristop levice pa je destrukcija naravnopravnega in končno etičnega. Filozofija levice je filozofija razvrednotenja in golega formaliziranja. To je celo na zunaj vidno v njihovih (spomnimo se) partijskih sestankih in sestankovanjih, v njihovih komitejih in komisijah in brezplodnih razmišljanjih, pri katerih je že vse odločeno in jasno, kako se mora odločiti. Zato tudi njihovi filozofi odkrito zavračajo vrednote naravnega prava, jih relativizirajo in se jim posmehujejo. Samo pomislimo na svetost življenja in družino. Veliko praktičnim kristjanom je nekako nelagodno izjaviti, da abortus absolutno zavračajo. Za to se imamo zahvaliti levici in mlahavim kristjanom.
Če se vrnem k levici – ta je po destrukciji in dekonstrukciji vrednot prevzela slogan “ljudstvu delo in oblast”. Delo na tak način, da ga ne prepusti “trgu dela” – posledično družba (zaradi nedela in lenuštva) bankrotira in se preda fašizmu, oblast pa pridobi konvertitsko uspešno z zgoraj omenjenimi metodami. Priznana forma levice je “sestop z oblasti” – ampak samo v protokolarnem smislu. Vse nadzorstvene, represivne in pravosodne vzvode pa seveda obdrži. Pomislimo: s teh funkcij ob osamosvojitvi ni nihče odstopil!
Če se vrnemo na začetni primer – Vatikan je z levičarskim napadom odpravil zlahka. Imam pa vtis, da naša desnica ne ve, kaj dela levica. Desnica se ne okrepi, ker s strani levice zavrženih vrednot naravnega prava dovolj glasno ne uveljavlja. Kje je desna inteligenca? Prva lustracija je bila zamujena. Čas je za drugo lustracijo, vendar bo najprej potrebno prečistiti in okrepiti desnico do te mere, da bo lahko opravila z levico. Čakata nas delo in pot. Zato zaključujem z dr. Romanom Tomincem: “Obraz človeka, ki je ves dan delal, je truden in oči so ugasle. In vendar je na takem obrazu, ki ga je utrudilo pošteno delo, neka posebna ponosna zavest: nisem izgubil.”
Foto: julij 1990
