Demokracija in velika slika resničnosti

gosar malaPrav zato, ker Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta, ker ni navadna svetna oblast, ampak je po vsem svojem bistvu le notranje, duhovno kraljestvo, obsega vse notranje in vnanje, duhovno in telesno življenje, skratka ves duhovni in tvarni svet. [1. Andrej Gosar, Božje kraljestvo na zemlji, Novi svet, Ljubljana 2011, str. 6.]

Vprašanje prihodnosti demokracije: nekoč …

Andrej Gosar je leta 1925 objavil razmišljanje z naslovom, ki nedvomno zveni aktualno tudi danes: »Kriza moderne demokracije?« (revija Čas 1926/27, str. 125 –162). V njem je predstavil svoje poglede na zgodovinsko ozadje, uspehe in krizo moderne demokracije, razpravljal o vzrokih za neučinkovitost temeljne demokratične institucije: parlamentarizma in razgrnil svoje ideje o avtonomizmu oz. samoupravi, za katere je verjel, da odpirajo možnost prehoda v nov družbeni red, v katerem “bodo ljudje, poedinci kakor /…/ najrazličnejše družabne skupine in enote sami odločali oziroma soodločali povsod, kjer in kolikor gre za njihove zadeve.” V vprašanju prihodnosti “takozvane moderne demokracije in njenih ustanov” je upravičeno videl enega najaktualnejših problemov svojega časa. Temeljni vzrok njenih problemov je odkrival v tem, da je bila izključno politična in ni bila sposobna reševati zapletenih gospodarskih, socialnih in kulturnih vprašanj z njim ustreznimi mehanizmi, ki bi ne bili le politični. Silovita dinamika slovenske in evropske (pa tudi svetovne) zgodovine po eni strani potrjujejo tehtnost Gosarjevih analiz in odgovorov, po drugi strani pa zastavlja vprašanje, ali so (implicitne) predpostavke, iz katerih so izvedene, primerne za soočenje s kompleksnostjo sodobne zahodne družbe.

… in danes

Vprašanje demokracije je vsekakor pereče (aktualno in konkretno) in obenem globinsko (načelno, »teoretično«), to pomeni, da ne dopušča izogibanja v nobeno smer: niti v smer neobvezujoče splošnih, zgolj hipotetičnih in abstraktnih odgovorov, niti v smer povsem pragmatičnih, na ozko konkretnost omejenih »enodnevnih«, površinskih rešitev. Končno se je temu vprašanju v sodobni družbi težko izmakniti, saj v takšni ali drugačni meri neposredno zadeva življenje vsakogar; takšno izmikanje je zato neodgovorno in nerealno in se – historia docet – slej ko prej maščuje. Težava sistema predstavniške oziroma parlamentarne demokracije je po Gosarju v njegovi realni kompetentnosti; vprašanje je, koliko lahko sploh kompetento predstavlja močno diverzificirano družbeno resničnost in odloča o vitalnih družbenih vprašanjih. Danes nekateri ta pomislek še razširjajo in zaostrujejo: če moč državnih parlamentov prehaja v »nevidne roke« multinacionalnih korporacij, sta njihova kompetentnost in avtoriteta zgolj navidezni, pravi izvir »političnih« odločitev se je preselil iz politike v specifične ekonomske strukture, to pa ima izredno globoke posledice: odločilno gibalo družbenega življenja je postal (nekako družbeno dislociran) ekonomski interes. Še več, v tem procesu naj bi se neskončna raznolikost človekove pojavnosti sploščila na ekonomijo: iz Sofoklovega najnedoumljivejšega bitja, Kuzančeve kozmične vezi in Sartrovega ustvarjalca lastnega bistva bi tako nastal homunculus oeconomicus, ekonomski človeček, standardizirani, serijsko izdelovani pritlikavec vseh ras in porekel. Nemezis je neizprosna boginja, včasih pa se zdi tudi jedko ironična: marksizem, največja fanatazija 20.stoletja [2. L. Kołakowski, Glavni tokovi marksizma III, Beogradski izdavačko-grafički zavod, Beograd, 1985, str. 591], ki je toliko stavil na ekonomijo, je propadel; toda zmagovita zahodna kultura je nezavedno podlegla fantazijam zgodovinskega mrtvaka in spremenila svet v trg …

Čeprav je takšna temna vizija učinkov globalizacijski procesov priljubljena filozofska grozljivka našega časa, je pretirana. Ne zgodovina ne kulture ne izginjajo brez sledov, nasprotno: vztrajajo, se preobražajo, prilagajajo, pretijo in včasih se ladje družbenega življenja celo obračajo nazaj. Václav Havel je v svojem zadnjem, postumno objavljenem spisu o tem zapisal pomenljive besede: »Globalna civilizacija ni nič več kot tanka fasada. Je nova in krhka in ljudje so naravnost osupljivo naglo sprejeli. V bistvu prekriva ta nova koža svetovne civilizacije neskončno raznovrstnost kultur, ljudi, religioznih svetov, zgodovinskih tradicij in v zgodovini izoblikovanih naravnanosti. Vendar pa obenem pod to kožo vre. Ljudje hočejo biti slišani. Kajti medtem ko svet kot celota sprejema to novo kulturo globalne civilizacije, se hkrati pod površjem odvija nasproten proces: stare tradicije se oživljajo, različne vere in kulture se prebujajo v novo bivanje, iščejo novega življenjskega prostra in z vedno večjo strastjo iščejo svoje korenine <…izločil B. S.> Navsezadnje skušajo svojo individualnost izraziti politično – in to ne zmeraj z mirnimi sredstvi, ampak vedno bolj s silo in orožjem.«[3. Havel je besedilo napisal za zbornik Wertewandel mitgestalten. Guthandeln in Gesellschaft und Wirtschaft, objavljeno je bilo tudi v FAZ, 24. decembra 2011, slovenski prevod pa v reviji Zaveza 84, str. 77–80.]

Ali imajo sodobne družbe identiteto?

Toda tudi brez pretiranega dramatiziranja globalizacije težave paralmentarne demokracije danes niso manjše kot v Gosarjevih časih, čeprav so drugačne. V čisto tehničnem smislu je sicer problem kompetentnosti političnega odločanja če že ne odpravljen, vsaj zmanjšan z različnimi instituti: s strankarskimi strokovnimi sveti, s strokovnimi službami, svetovalnimi telesi, s sodelovanjem z zunanjimi svetovalci ipd. Zato pa se pojavlja dvom o tem, če je pri diferenciranosti sodobne družbe življenje posameznika sploh še toliko enotno, da se lahko vrednotno in politično jasno opredeli. Ali ga morda ne vodi sočasna pripadnost vrednotno in politično različnim skupinam, od katerih ima zdaj ta zdaj ona večji vpliv, odvisno od vsakokratnih življenjskih razmer? Najsi nam je govorjenje o »javnostih« v množini še tako jezikovno neprebavljivo, ni nastalo brez razloga. Raznolikost področij, vse večji pomen družbenih podsistemov in po eni strani močna, po drugi pa fluidna socialna identiteta, pa ostre ideološke zareze – zaradi vsega tega se končno zastavlja celo vprašanje: Ali imajo sodobne družbe sploh identiteto? Čas krize vedno pride in vedno pokaže, da ta negotovost ni umišljena možnost, temveč trda realnost. Mislim, da slovenska družba sodi med tiste, kjer jo občutimo zelo ostro. Seveda vemo, da še zmeraj obstajajo družbene vezi, formalnopravne, ekonomske in politične; toda ali zadoščajo za to, da bi ljudje občutili pripadnost sodobni družbi ali pa vsaj takšno povezanost z njo, da bi lahko z njo smiselno povezali svoje osebno življenje? Sodobna družba najbrž ne more biti občestvo (Gemeinschaft), ki si ga je Gosar na sledi Ferdinanda Tönniesa predstavljal kot realnost s posebno vsebino, samostojno voljo in življenjskim smotrom in katerega nosilci naj bi bili družina, občina, država, narod, Cerkev in poklicni stanovi in družbeni razredi. Toda kaj je potemtakem lahko njeno vezivo? Kaj jo lahko naredi za prostor smiselnega življenja, in še več, »življenja v resnici« (Havel), brez česar je nedvomno zapisana hitrejšemu ali počasnejšemu propadu?

Zadrege kristjana z demokracijo

V našem kontekstu je seveda pomembno še nekaj: kako naj na vse to odgovarja globoko veren kristjan, kakršen je bil dr. Andrej Gosar? Kako naj deluje, da ne bo ostal pri jalovem teoretičnem leporečju ? Kaj pomeni v tem pogledu dejavna ljubezen? Vsaka dejavnost, še prav posebej pa družbeno delovanje mora imeti svoj cilj; cilj dejavne krščanske ljubezni v družbenem življenju je ustvarjanje krščanske družbe ali vsaj družbe, ki bo čimbolj pristno – v krščanskem smislu besede – človeško občestvo. Zaradi tega je razumljivo Gosarjevo zmerno nezaupanje do klasične predstavniške demokracije, se pravi do zgolj formalne demokracije; takšno »nezaupanje je v tridesetih letih prejšnjega stoletja združevalo ideološko zelo različne skupine«,[4. T. Simčič, Andrej Gosar, krščanstvo in socialno gibanje, Mladika, Slovenec, Ljubljana 1992, str. 100.] od marksistov in dela krščankih socialistov do korporativistov in navsezadnje naiconalsocialistov. Močno zadržano do nje je bilo tudi cerkveno učiteljstvo.[5. Nav. d. 105, op. 17.] Kako torej napolniti demokratično formo s krščansko vsebino? Oziroma: ali je to sploh dopustno storiti? Tu se pojavita dve veliki težavi.

»Notranja« težava: nebeški Jeruzalem in zgodovina

Prva, recimo ji »notranja«, je v tem, da je krščanstvo vera v pravem pomenu, torej vera, naravnana na transcendenco: v njej, v Bogu je končni človekov cilj. Čeprav krščanstvo z naukom o božjem učlovečenju najbrž bolj kot katerakoli druga vera poudarja pomen tostranstva, se pravi empiričnega in zgodovinskega sveta, in spodbuja k dejavni skrbi zanj, pa prihod božjega kraljestva vendarle pričakuje v eshatonu, na koncu vseh koncev, in si zato prizadeva v tostranstvu odpirati presežne vidike, ne pa, nasprotno, zgraditi idealno, domnevno božjo državo na zemlji. Slednje namreč prepostavlja popolno poznavanje »načrta« nebeškega Jeruzalema oziroma popolno izenačenje božje volje z neko konkretno človeško interpretacijo le-te. Vsaka politizacija (ali tudi sociologizacija) transcendence, vsak poskus zazidati presežno v zgodovino se dejansko konča tako, da zidovi povsem zgodovinskih projektov zakrijejo transcendentno obzorje. (Za takšno »božjo državo«, ki se utemeljuje s falsificirano transcendenco, se običajno razglašajo razne teokracije; precej bizarno pa je, da jo je slovenski krščanski socializem pričakoval v obljubljeni novi stvarnosti, ki bo nastopila z marksistično revolucijo, čeprav je ta vsako vero doktrinarno izključevala in praktično preganjala.) Gosar se je tega očitno vseskozi zelo dobro zavedal, posebej jasno pa izrazil v delu Eden je Gospod: »Popolno uresničenje Božjega kraljestva na zemlji je torej le cilj, ideal, h kateremu moramo vsak zase in skupno težiti, se zanj truditi in boriti. Končni uspeh tega našega dela in napora pa je v Božjih rokah«[6. Ponatis v knjigi Božje kraljestvo na zemlji, prim. op. 1, str. 98.]. Ni torej šel po Kocbekovi poti, kar bi pomenilo sprejeti marksistično, usodno poenostavljeno sliko zgodovinske resničnosti in vložiti v njeno spreminjanje vse človeške energije in transcendentni vzgon. Gosarju ni bilo skrito, da je ta neresnična slika veliko privlačnejša, ker je ostro začrtana in se zato zdi lahko dosegljiva; preprosta gesla so ljudi neustavljivo navduševala za velikanski dvodelni projekt: rušenje starega sveta in postavljanje novega na njegovem mestu. Toda revolucija je bila uspešna le pri prvem delu projekta, pri drugem se je izkazala za politično, ekonomsko in kulturno jalovo. Socialistična država je propadla, gospodarstvo se je sesulo, ostale so zastrašene in zblojene generacije, in še naslednje, današnje večinoma plujejo skozi zgodovino na zračni blazini ideologije. Kri, v tolikšnem obilju prelita na tej poti, je bila jalova setev, o kateri je bridko pel Dane Zajc, in sanje o spreminjanju sveta so se sprevrgle v moro. A niso umrle: kocbekijanstvo, če tako imenujem imanentizacijo krščanstva, je namreč večna krščanska skušnjava; in slediti poenostavljeni, neresnični sliki resničnosti je tem bolj mamljivo, če ji velike besede in miselna protislovja nadevajo videz dejanske življenjske zapletenosti. Podrejanje neznanske kompleksnosti življenja preprostim moralističnimi shemam nam vzbuja občutek moči in lažne varnosti in godi naši lepi duši – ta latentni narcisizem v vsakomer od nas nikdar povsem ne odmre, jabolko in kača se pojavljata v zmeraj novih, neznanih, sveže vabljivih podobah in nikoli ni manjkalo kristjanov, ki se niso mogli vzdržati tega sadu – toda Andrej Gosar ni bil med njimi.

Pripis uredništva: Besedilo je prvi del prispevka namenjenega za simpozij o Andreju Gosarju, drugi del bo objavljen v kratkem.