Če deset Božjih zapovedi motrimo z vidika zgodovinskega razvoja, bomo kaj hitro opazili, da zapovedi na kamnite plošče, takšne, kot jih poznamo danes, niso bile napisane z Božjim prstom. Biblično izročilo se v nasprotju z drugimi zbirkami bibličnega prava, kjer je prikazana vloga Mojzesa kot srednika (prim. 5 Mz 6,1), prizadeva prikazati Božji izvor dekaloga. Vendar za sedanjo obliko zapovedi velja, da izražajo zgodovino sprememb. To pomeni, da so bile zapovedi v različnih obdobjih in na različne načine podvržene svojemu času in razmišljanju. To ne pomeni, da zapovedi dekaloga predstavljajo »literarno fikcijo«, tako David H. Aaron, temveč da spremembe pričajo o njeni (do določene mere) prilagodljivi literarni dikciji.
Plod dolgega zgodovinskega razvoja
Danes med strokovnjaki velja prepričanje, da je sedanja oblika zapovedi plod dolgega zgodovinskega razvoja, pri čemer so bile zapovedi v svoji prvotno obliki podvržene različnim revizijam in razširitvam. To je najlepše vidno v zapovedi spoštovanja sobote, kjer je zapoved razširjenja z obsežnim komentarjem o stvarjenju (2 Mz 20,8−11). Vendar ne gre za edino razširitev, saj tudi nekatere druge zapovedi vsebujejo dodatne komentarje. Prepoved upodabljanja Boga (20,4−6) je razširjena in podkrepljena z opisom ljubosumnega Boga, ki obiskuje krivdo očetov celo na njihovih sinovih. Zgodovina sprememb je na najbolj svojevrsten način izražena v dejstvu, da se dekalog v Pentatevhu pojavi na dveh mestih: v Eksodusu kot razodetje na gori Sinaj (20,1−17) in kot razodetje na gori Horeb v Devteronomiju (5 Mz 5,6−21). Primerjava je lahko očitnejša, če si vzporedno ogledamo zapoved spoštovanja sobotnega dne. Motiv obhajanja sobotnega dne v 2 Mz 20,8−11 je shema sedemdnevnega stvarjenja, medtem ko je sobotna zapoved v 5 Mz 5,12−15 utemeljena na izhodu iz Egipta.
Izvirna oblika
Raznolikost, ki jo povzročajo neenakomerni vstavki motivirajočih stavkov, preskoki iz prve osebe govornika v tretjo, različni utemeljitvi sobotne zapovedi v 2 Mz in 5 Mz ipd. so strokovnjake usmerile k iskanju oz. rekonstrukciji izvirne oblike desetih zapovedi. Čeprav »raznolikost« še bolj kakor za sedanjo obliko desetih zapovedi velja za obstoječe teorije o izvirni obliki, naj bi bila po skupnem mnenju strokovnjakov izvirna oblika sestavljena le iz prvotnih zapovedi, torej brez dopolnjujočih stavkov, kakor sledi:
Jaz sem Gospod tvoj Bog, ne imej drugih bogov poleg mene.
Ne izdelaj si rezane podobe.
Ne prisegaj po nemarnem ob imenu Gospoda, svojega Boga.
Spominjaj se sobotnega dne.
Spoštuj očeta in mater.
Ne ubijaj.
Ne prešuštvuj.
Ne kradi.
Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu.
Ne želi si hiše svojega bližnjega.
Današnja oblika
Zapovedi, kakor jih poznamo danes, z največjo gotovostjo lahko pripišemo eksilskemu obdobju (587−530 pr. Kr.) ali stoletju po njem. Ob tem moramo biti posebej pozorni na dejstvo, da kadar je govora o razvoju starozaveznega prava, je razširitev vedno odgovarjala določeni potrebi: daljše zapovedi in pogosteje navedeni zakoni so bili tisti, s katerimi je imela izraelska skupnost največ problemov. Lahko povemo tudi drugače: vsaka zapoved v dekalogu je tako kratka, kot je le mogoče, ob tem vsaka dodatna beseda predstavlja rezultat posebne potrebe in je rezultat spreminjanja uporabe in predajanja iz roda v rod. Razlog nastalih sprememb moramo zato iskati v specifičnem materialnem in duhovnem stanju Izraela v določenem zgodovinskem trenutku.
