Slovenska nova totalitarna družba dobiva konkretnejšo obliko in vsebino. Že nekajkrat smo opozorili na poizkuse, ki so bili povezani z 50. obletnico TO. Izpostavili smo angažiranje Dejana Židana, ki je predstavil svojo »vardo«. Z njo je poudarjal znano in stalno uporabljano Kučanovo načelo, najprej diskvalifikacija, nato likvidacija. Nato se je oglasil sam predsednik vlade, ki je po oktobrskem pozivu preje imenovanega posegel v svobodo govora in tiska in konkretno pokazal eno izmed poti, kako zatreti časopise in druga glasila opozicije, ki jih je prvi predsednik države nekajkrat označil za medijski imperij. Kot je bilo pričakovati, je bila izrabljena tudi možnost, ki jo daje »praznovanje« obletnice Dražgoš. To morbidno prireditev v smislu gesla: »Živela smrt!« že ves čas po II. svetovni vojni izrabljajo komunisti oziroma njihovo vodstvo, ki poraze spreminjajo v zmago in tragedije v veselice.
Dejan Židan se očitno že vidi na Pahorjevem mestu
Kritiki lažnega prikazovanja zgodovinskih dejstev ne izhajamo samo iz spoštovanja do točnosti in resničnosti zgodovinskih dejstev, kar je temelj našega poklica, še manj iz zanikanja vrednosti življenja in odpora proti okupatorju, ampak posploševanja ali bolje zanikanja napak vojaško-političnega vodstva partizanskega gibanja, ki je imelo tragične posledice za tamkajšnje civilno, neoboroženo prebivalstvo, ki je s svojimi življenji plačalo »zmago«, ki je nikoli ni bilo.
Kot je bilo tam omenjeno, postaja zgodovinski dogodek simbol razdeljenega naroda. Ločnik med onimi, ki oblastem zaupajo in verjamejo, ki ne razmišljajo z lastno glavo, ki ne zaupajo znanosti, ampak sledijo diktatu politike. Takšni ljudje so predpogoj za totalitarizem. Glede na trenutne politične razmere je povsem jasno, da je bil letošnji slavnostni govornik v Dražgošah Dejan Židan. Ne kot predsednik Državnega zbora, kot navajajo mediji, ampak predvsem in izključno kot predsednik komunistične stranke. Mož ima velike ambicije ali pa so mu jih določili. Jasno je, ne glede na vse, da se s svojo vlogo v slovenski družbi strinja. Potrjuje se, kar smo že nekajkrat opozorili, da se mož pripravlja na večji politični naskok. Ker mu vodenje vlade ni padlo v naročje, se mogoče že vidi na Pahorjevem mestu. Komunisti nič ne prepuščajo slučaju. Demokratične stranke, če jim je kaj do demokracije in prihodnost Slovenije kot države, bi se morale resno zamisliti.
Nova Slovenija v nazadovanju demokracije
Slovenija, če povzamemo po Vinku Vasletu, izjemno napreduje v nazadovanju demokracije. Glede na že zgoraj omenjene napore povezane z neobstojno 50. obletnico TO, bo predvsem zanikala demokratične korenine osamosvojitve. Kakšna bo potlej njena vsebina? Nekoč smo se učili naglavne grehe. Ti so napuh, pohlep, pohota (nečistost, strast, poželenje), jeza, požrešnost, zavist, lenoba. Spopadanje z njimi je dolžnost vsakega kristjana. Po njihovem vzoru, komunisti so se po »faliranem« bogoslovcu Stalinu radi vzorovali po Cerkvi, določajo tudi vse grehe, ki jih bodo izkoreninili v njihovi Sloveniji. Za uvod povejmo, da nas vse tiste, ki se z njihovimi pogledi in metodami ne strinjamo razglašajo za desničarje. Ta oznaka v njihovem žargonu, ki ni specifično slovenska, ampak kar svetovna, izhaja iz podstati diskvalifikacij demokracije, ki opravičuje likvidacije. Pot do njih pelje ob kršenju načel, ki jih je razglasil Židan v Dražgošah:
»Zato je nujno v današnjem času izpostavljati vse, kar fašizem je: grajenje kulta osebnosti, napadi na kritike, netenje strahu pred drugačnostjo, smešenje demokracije, spodnašanje avtoritete sodišč in države, zavračanje volilnih izidov, zagovarjanje izbranega naroda, spreminjanje preteklosti in pisanje alternativne zgodovine.«
Dejan Židan naštel grehe, ki jih bodo izkoreninili v njihovi Sloveniji
Tisti iz preteklosti, jih lahko razumemo kot naglavne grehe Komunoslovenije. Kot vidimo, so jih v skladu z metodo, da novo pomeni več, pomnožili na devet. Tako kot beseda fašizem govori predvsem o komunistih – znano je, da se je Mussolini vzoroval po Leninu, Hitler pa po Stalinu –, tudi vsi našteti »grehi« pomenijo vsebinsko samopodobo Židanovih vzornikov.
Kult osebnosti je značilnost Lenina in Stalina, ki ju je najbolj povzel njihov Tito, kritike so razglašali za paničarje, revizioniste, izdajalce in sovražnike. Drugačnost je bila v strogo egalitarni »brezrazredni« družbi največji zločin, volitev niso nikoli priznavali. To je dokazal že Lenin z razganjanjem ruske dume, ker v njej ni imel večine. Druga podoba Tita je bila: »Ne priznajem ovaj sud! Zanikal je tudi legitimnost kraljeve oblasti, »izbran narod« so bili le komunisti, nad njimi so bili le še oznovci, drugi smo bili zaostala, neosveščena raja. Morali smo biti srečni, da smo ostali pri življenju in prejemali drobtinice z bogatinove mize.
Njihov odnos do preteklosti in ustvarjanje alternativne zgodovine ne predstavlja samo njihova tragikomedija v Dražgošah, ampak je to vsebina velike večine njihovih proslav. Edino kar nekatere ob Židanovem govoru lahko pomirja je to, da ni taksativno naštel kazni za kršitve novih zapovedi nove demokracije. Tisti, ki vsaj malo poznamo zgodovino ali vsaj posedujemo malo spomina, vemo, da se množičnim pobojem niso nikoli odpovedali. To demonstrira tudi njihova partizanska »varda«, ki na partizanskih proslavah vedno razkazuje orožje, uporabljeno v Hrastniku, rovu sv. Barbare ali Kočevskem Rogu ter ostalih preko 600 moriščih.
Vse skupaj zveni kot paranoja, nekaj nemogočega. Kar se ne bo nikoli zgodilo. Podobno so dojemali zadnje ure življenja tudi oni, ki so jih vodili na zgoraj omenjena morišča.