V nagovoru direktorja Festivala prezrti presežek sezone pa je bila nova maša v Križevniški cerkvi, za katero direktor zagotavlja, da ni več posvečen prostor, in se v njej lahko zganja karkoli, na primer tudi zabave v cerkvi.
S´m upršu: »Darko, kaj pr´pravl´aš z´ novo sezono?« »Še več in še bolj´š,« m´ jeudguvoru.« Tako nekako je klobasal župan Janković v nagovoru pred zaključnim koncertom letošnjega Ljubljana Festivala (mimogrede: registracija pravne osebe mimo pravopisa!).
Ne kjerkoli in komurkoli, temveč na odru nabasane Gallusove dvorane CD tako ljubljanski jari gospodi, ki se je tja prišla razkazovat, kot tudi ljubiteljem klasične glasbe, ki so prišli poslušat glasbo – pa ne župana, in ne nazadnje orkestru Mariinskega teatra iz Sankt Peterburga. Upam, da slednji niso razumeli tako rekoč ponarodele butalske krilatice o »najlepšem mestu na svetu«, ki nam je bila znova zabijana v glavo, kajti marsikdo od njih se ob tem neverjetnem dejstvu najbrž ne bi hotel vrniti v »zanikrno mesto« ob Nevi.
Oddahnili smo se. Odrski delavec je pospravil mikrofon s stojalom in nestrpno smo čakali, da se končno pojavi dirigent in se začne koncert. Toda tako enostavno pač ne gre v najlepšem mestu na svetu. Znova se je pojavil župan, tokrat z mikrofonom v roki, in poslal slavnega dirigenta Valerija Gergijeva pred orkester, kot bi porednega šolarčka pošiljal v kot, ali pa opitemu občinstvu pripeljal Danijelo. To, da je župan preveč domač z direktorjem Festivala, bi človek še nekako prenesel, saj vemo, kako je v veliki srečni družini. Kar je počel z maestrom Gergijevim, pa je preprosto nespremenljivo.
Med vsemi presežki, s katerimi se je hvalil direktor Festivala Brlek v svojem nagovoru, je vsaj na dva pozabil. Prvi od pozabljenih je škandalozno slabo zasedena Gallusova dvorana pri Wagnerjevem Siegfriedu. Umetniki iz Mariinskega teatra so se lahko prepričali, da v najlepšem mestu na svetu ali ni zanimanja za Wagnerjevo mojstrovino ali pa so vstopnice predrage za tisto publiko, ki ve, kaj je Wagner in njegov Nibelunški prstan.
Drugi v nagovoru prezrti presežek sezone pa je bila nova maša v Križevniški cerkvi. Da, prav v tisti cerkvi, ki jo trži Festival in za katero njegov direktor zagotavlja, da ni več posvečen prostor, in v njej lahko zganja karkoli, na primer Zabave v cerkvi. Skrivnostnemu kandidatu za novomašnika se je bila slovenska katoliška Cerkev odpovedala še kot bogoslovcu in onemogočala morebitno novomašno slavje v slovenskih katoliških cerkvah. Kot se lahko prepričamo v pripeti povezavi, ni zagate, iz katere (z denarjem?) ne bi bilo izhoda. Pri velikodušni pomoči organizatorjem nove maše ne gre spregledati zelo verjetnega namena, da izigrajo skupnega nasprotnika, ki ne razume, da je Križevniška cerkev »naša«.
