Dar miru

Foto: Grega Sulejmanovič.
Foto: Grega Sulejmanovič.

Čeprav se pogosto take zdijo, vendar ključne stvari v življenju nikoli niso samoumevne!

Po svetu

Pred nekaj dnevi sem se vrnil z Dunaja, kjer sem se trudil odmisliti vročino in kar se da pozorno slediti zanimivim predavanjem profesorjev iz Italije, ZDA, Nemčije in Slovaške, ki so nam študentom delili modrost, izkušnje ter svoja najnovejša spoznanja, do katerih so se dokopali z zanimivimi in aktualnimi raziskavami na področju psihoterapije. Drugi doktorski seminar na dunajski Univerzi Sigmunda Freuda je bil kakovosten. Tako kot vsebina slišanega so se me dotaknile pripovedi kolegov iz raznih koncev sveta, s katerimi skupaj širimo obzorja in iščemo nove izzive v znanju in izkušnjah. Od vsepovsod smo zbrani: iz Rusije, Hrvaške, Slovaške, Japonske, Avstrije, Pakistana, Ukrajine, Romunije in seveda Slovenije. Mojo pozornost sta posebej pritegnila kolega iz Libanona in Iraka, Sareen in Adil. Oba sta doživela državljansko vojno – Sareen v letih otroštva in odraščanja, Adil pred kratkim. Stanje v obeh državah je še vedno nemirno. Bližnji vzhod! V Iraku so skrajneži v ofenzivi, Mosul je padel, približujejo se Bagdadu – Adil je iz Bagdada. V Libanonu je toliko beguncev iz Sirije, kot je prebivalcev države. Vse, o čemer sta pripovedovala, se da povzeti z eno samo besedo: negotovost.

»Ko pridem na Dunaj, potrebujem nekaj dni, da se vsaj približno umirim. Ko veter zaloputne okno, se zdrznem, preplavi me smrtni strah. Kaj je počilo?« je pripovedovala Sareen. Saaren je Armenka, katoličanka, katere predniki so se pred desetletji, ob pokolu Armencev, umaknili v Libanon. »Ko enkrat doživiš, kako sredi sončnega dne nenadoma raznese bombo, si pripravljen na vse. Ko si na kavi s prijatelji, s kotičkom očesa podzavestno opazuješ, če ne sedi za sosednjo mizo sumljiva oseba. Ko greš na avtobus, razmišljaš, ali boš prišel na cilj. Ljudje so ujeti v sedanjost, mladi si ne delajo iluzij o prihodnosti, pomembno je preživeti današnji dan. Libanon je majhna država. Če se katerakoli od velikih sosednjih držav odloči, nas v pol ure preplavi.« Negotovost vodi ljudi v apatijo, dodaja Sareen.

Adil je razočaran in zaskrbljen nad aktualnim dogajanjem v Iraku. Krhka stabilnost države je ravno v teh dneh močno načeta s pohodom sunitskih skrajnežev separatistov in sistematičnim zavzemanjem mest okoli Bagdada. Nov val nasilja je poslal 500.000 ljudi v begunstvo. Adil je profesor na Univerzi v Bagdadu, znanstvenik po duši in drži. Umirjen, dostojanstven in suveren v nastopu. Na Dunaju se je vpisal na tretji doktorat. »Internet je v državi blokiran, ne slišim se več s svojo družino. Ne vem, ali bom lahko v ponedeljek odletel domov. Toda prihodnji ponedeljek grem, četudi bom moral iti peš do Bagdada,« je zatrdil.

Doma

Dokler ne srečaš in se ne pogovarjaš z ljudmi, ki sobivajo z vojno in negotovostjo in so zaradi smrti sorodnikov, prijateljev in znancev globoko osebno prizadeti, je beseda mir dokaj abstraktna. Za nas v Sloveniji je nekaj samoumevnega. Je nekaj, o čemer pravzaprav ne razmišljamo, ker mir preprosto živimo. Na neki način ga predpostavljamo. Ekonomske, finančne, gospodarske in konec koncev tudi osebne stiske, s katerimi se v zadnjih letih pri nas pogosto in vedno bolj intenzivno srečujemo – v osebnem in družbenem smislu – rešujemo ob predpostavki miru. Si predstavljate, kako bi bilo, ko bi nas ob vsem, kar se nam dogaja, utesnjeval še obroč vojnega stanja? Da bi bil strah za golo preživetje prva jutranja in zadnja večerna misel? Težave, v katerih čutimo, da smo, bi doživljali bistveno drugače. Zagotovo!

Ob poslušanju Sareen in Adila sem se ponovno zavedel, kak dar je mir, ki ga uživamo. Z drugimi besedami: pogosto je res hudo, pogosto so situacije težke in krute, toda kljub temu imamo možnost, da se posvetimo svojemu življenju in svojim načrtom. Kljub vsemu smo v Sloveniji blagoslovljeni z mirom. V globalnem svetu, v katerem ni nič samoumevno, se je dobro od časa do časa spomniti, da nimamo ničesar v zakupu, tudi miru ne. Živ primer je Ukrajina, kjer je čez noč postalo vse drugače.

Blagodejno bi bilo, ko bi vsi zmogli zavzeti nekaj distance od vsakodnevnih dogodkov in se zamisliti, kaj se pravzaprav dogaja v naši domovini. Že nekaj časa, v zadnjih mesecih pa sploh, smo v Sloveniji priča nadvse zmedeni politični, družbeni in gospodarski situaciji. Vsi proti vsem, poskusi preboja posameznikov, razdrobljenost in ujetost v (pogosto majhne in omejene) svetove lastnih vizij, nobenih znamenj, ki bi nakazovala, da se rojevajo kakšni miselni in duhovni tokovi, ki bi imeli v sebi resničen naboj družbene kohezivnosti. Tudi táko, že leta trajajoče stanje, vodi v negotovost. Zato se ni čuditi, zakaj je med ljudmi toliko (politične) apatije in zgrešene prepričanosti v vsegliharstvo.

Poudariti želim, da je pomembno, da v nobenem trenutku, posebej ne v najtežjih situacijah in ob izgubah, s katerimi se srečamo na poti življenja, ne pozabimo na to, s čim smo obdarjeni, kaj nam je dano in kaj imamo. Stiska nas vedno naredi na neki način omotične: vidimo samo slabo in ovire na poteh prihodnosti, ob tem pa spregledamo vse pozitivno, kar nas obdaja, kar imamo na razpolago in s čimer lahko gradimo svojo nadaljnjo pot.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.