Sodobna družba je zelo poganska, več je mračnosti, kot je je bilo v srednjem veku! »Mračni srednji vek«, kakor so nam o njem govorili v šoli, se zdi v tej perspektivi mnogo bolj svetal.
V srednjem veku res niso imeli toliko znanja – »na tone« znanja –, kakor ga imamo danes. Toda – na splošno gledano – imeli so tisto neobhodno znanje, ki ga današnji človek pogreša oziroma ga ne uporablja. Količina znanja v srednjem veku res ni bila tako velika kakor v sodobnem času, toda kvaliteta znanja je bila mnogo, in to bistveno – torej občutno – višja.
Razlog vsega tega – tako globlje mračnosti kakor tudi preobsežnosti nefunkcionalnega znanja – je v tem, da je sodobni vek opustil vero. Kristus pravi – v razlago temu, zakaj je temu tako: »Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja« (Jn 8,12). Tako se nam vera kaže kot počlovečujoča, kot človekovo življenje in človeka razsvetljujoča danost; brezbožnost pa kot zahrbtno, človekovo življenje naravnost zamračujoče in naposled uničujoče stanje in dejavnost!
Judovsko-krščanski pogled na stvarnost pravi, da je Bog Stvarnik vsega ustvarjenega. Torej živega in neživega stvarstva, vidnih in nevidnih stvari, rastlin, živali, človeka itd. Po njem je Bog tudi aktualni vir življenja; brez Njega stvari, ki obstajajo, zgrmijo v nič. In tudi dejansko stvari – ki obstajajo in živijo brez Pogoja njihovega življenja, brez Bistva njihove biti, brez Vira njihovega napajanja, še zlasti človek, ki je svobodno in razumno bitje, in ki more ravno zaradi svoje svobode odkloniti to realno in zdravo odvisnost svojega bitja od Boga Stvarnika ter se zapreti vase – morda še »obstajajo«. Toda njihovo »obstajanje« je le »fasada«, »farsa«, namreč na zunaj so lahko »čudovita« bitja, znotraj pa so izgubljena, dezorientirana ter izvotlena, brez prihodnosti, brez sedanjosti, brez smisla in prazna bitja.
Brezbožnost – odstranjevanje korenin vsemu, kar raste in živi
Vzeti Boga ustvarjeni stvari, je več, kakor pa odrezati korenine neki stvari ali izkoreniniti neko stvar. »Trava se posuši, cvetlica ovene« (Iz 40,8), kdor pa ne sprejme Boga, se obsodi na propad. Oropa se luči, prav tiste luči, ki jo ima, kdor veruje v Boga. Kdor ima namreč vero, Boga priznava in mu pritrjuje, kdor pa ne veruje, postavlja sebe na mesto Boga (katerega ima za tekmeca in ga hoče izriniti). Ko pa hoče človek samega sebe pobožanstviti na svoj način – kar je istovetno z nevero –, gre nujno v smeri lastnega demoniziranja: človek sicer ravno ne propade, propade pa njegova človeškost, ki gre v smeri pozverinjenja.
Predstavitev te dinamike je ravno 20. stoletje, ki je bilo v bistvu vek nevere (res je imel nacizem tudi vero v boga, toda ta vera se ne more poistovetiti z razumno vero v Boga, kaj šele z vero, ki jo je po apostolih razodel in jo ponuja Kristus); to je bil vek človeškega kulta, v katerem so divinizirali človeške osebe, v katerem so na mesto (pravega) Boga postavljali ljudi. Totalitarizmi, ki so plod brezbožnosti, v kateri se človek hoče iztrgati zdrave in objektivne odvisnosti od Boga Stvarnika in Odrešenika, zrastejo v demonizirajočo stvarnost, ki tepta vse, kar je zdravega in razumnega. Totalitarizmi so narobe obrnjen svet, ki jim je skupno pomanjkanje zdrave in objektivno potrebne vere v Boga Stvarnika in Odrešenika.
Vera ali nevera, vera ali brezbožnost v Boga nista enakovredni stvarnosti, ampak je prva zaslužna, druga pa zadolžujoča stvarnost, torej stvarnost, ki človeka zadolži. Bog sam se namreč človeku dovolj razodeva, do slednji more in mora priznati obstoj ali bivanje Boga; namreč njegovo večno božanskost in mogočnost, njegovo božanstvo in moč – kar sta lastnosti nevidnega Boga – more človek z umom spoznati po njegovih vidnih oz. ustvarjenih delih in bitjih, kakor pravi apostol narodov, Pavel (prim. Rim 1,20).
Vera ali nevera pa nista samo dejanji, ki izvirata iz spoznanja, ampak tudi iz volje: Jezus sam, osebno, pravi: »Kajti vsak, kdor dela húdo, luč sovraži in ne hodi k luči, da bi se ne odkrila njegova dela; kdor pa vrši resnico, prihaja k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu« (Jn 3,20-21). Torej, kdor dela dobro, se ne boji Boga in ga (poleg tega, da je to tudi objektivno razumno in nujno) z veseljem prizna, saj se s tem njegova dela (tudi) samo potrdijo; kdor pa dela hudo, hoče svoja dela skriti, skriva pa jih tudi z nepriznavanjem Boga, s tem pa seveda svoja dela skriva samo sam pred sabo, kajti pred Bogom zakriti jih ni mogoče. Človek tišči glavo v pesek kakor noj in si s tem misli, da ga, kakor (človek) samega sebe ne vidi, tudi nihče drug ne vidi.
Naj torej sklenem, da je brezbožnost dejanje izkoreninjenja, tukaj predvsem človeškega bitja, iz zdravega in razumnega okolja, ki je Bog. Brezbožnost pa je, poleg miselnega in ustnega zanikanja Boga, zlasti v dejanjih, ko nekdo v ravnanju prezira zapovedi in besede Boga oz. živi in dela, kakor da Boga ne bi bilo.
Foto: Nathan Ziemanski on Unsplash
