Za Zorana Jankovića sem prvič slišal v otroških letih, ko sem začel trenirati rokomet. Takrat je bil predsednik Rokometne zveze Slovenije. V živo ga nisem srečal skoraj do konca svoje rokometne kariere. Bil je nekje tam daleč. Kritik čez njegovo vodenje zveze ni bilo slišati. Za nas, mlade rokometaše, se je kljub temu, da je bil večinoma našim očem neviden, zavzemal skoraj z očetovsko vnemo. Za nas je bil car, bil je bog.
Božanstvo, ki je padlo
Z vstopom v politične vode, pa se je, vsaj zame, ta njegova božanskost kmalu razblinila. Iz oblakov je strmoglavil na trda tla, z moje perspektive je postal bedak. Takšna podoba se mi je začela zarisavati v trenutku, ko je letel iz našega najboljšega soseda Mercatorja. Za to, da so ga odžagali z mesta prvega moža družbe, je takoj okrivil takratnega predsednika vlade Janeza Janšo. Če bi do te točke še lahko nekako imeli pomisleke, pa se je stanje dejansko izkristaliziralo, ko so v javnost pricurljale informacije, da je Janković imel resno namero, da naredi tajkunski prevzem našega največjega trgovca, v katerem so številni zaposleni pod njegovim vodstvom delali za majhne plače, tudi v nedeljah, ko je dela prost dan.
Zanimivo bi se bilo vprašati, kako je Jankovićev način vodenja Mercatorja vplival na uboge družine zaposlenih. Ampak o tem mogoče kdaj drugič. Z namero tajkunskega prevzema Mercatorja, je bil trn v peti nadzornikom družbe. Ti so ga zato odžagali. Kasneje se je izkazalo tudi, da so nadzorniki imeli enake namene kakor Janković. Pri njegovem strmoglavljenju je torej prvenstveno vlogo odigral pohlep dveh akterjev po tajkunizaciji podjetja, pri čemer je, po darvinistično, zmagal močnejši. Jankovićeva zaslepljenost in sovražna nastrojenost do predsednika SDS, ki je v tem času uspešno vodil vlado in tudi več kot uspešno predsedoval Evropski uniji, sta ga tako zaslepila, da dejstva, zakaj je letel iz Mercatorja, še do danes ni sprejel. Svoje zgodbe se drži kot pijanec plota, ob vsakem omenjanju Janeza Janše pa se obnaša kot otrok, kateremu bi nekdo v peskovniku vzel lopatico; za pretendenta za mandatarja skrajno otročje.
Tragedija Selinšek
Druga abotnost, ki me je utrdila v mojem prepričanju o resnični podobi Zorana Jankovića je športni objekt Stožice. Naj najprej pripomnim, da je vse lepo in prav. Imamo nogometni stadion, ki naj bi ustrezal sodobnim svetovnim trendom. S tem najbrž nihče nima težav, če pomislimo na razpadajoč Plečnikov stadion za Bežigradom. Velika težava pa nastane ob dejstvu, da večina podizvajalcev za svoje opravljeno delo ni dobilo plačila. Delavci so pozimi, v hudem mrazu in za veliko nadur, da bi ujeli otvoritveni rok, delali za slabih 500 evrov plače. V času gradnje stožiškega stadiona je kot strela z jasnega odjeknila tudi novica, da je samomor storil znani podjetnik Ivan Selinšek. Delo je 3. marca lani objavilo članek z naslovom „Prva žrtev Stožic“. Selinšek je v svojem poslovilnem pismu zapisal, da so ga dotolkle barabe. Njegovo podjetje Varkos je namreč zapadlo v likvidnostne težave zaradi plačilne nediscipline naročnikov. Naročnik del v Stožicah pa je bila prav Mestna občina Ljubljana, katere župan je Zoran Janković. Seveda ni bilo samo to, Varkosu so bili dolžni tudi drugi, a domnevam, da si je Selinšek od Stožic obetal rešitev za svoje podjetje, plačilna nedisciplina tudi tega naročnika, pa ga je pahnila čez rob.
Ves čas se mi je zdelo, da bi to moralo biti eno izmed tem predvolilnega soočenja. In ker sem to na raznih soočenjih pogrešal, sem se poslužil spletnega družabnega omrežja Twitter, kjer sem, vedoč, da Janković sam ne uporablja računalnika, o tem kontaktiral njegovo ekipo. Izrazil sem mnenje, da zaradi primera Selinšek Janković sploh ne bi smel kandidirati, saj je to pravzaprav zelo perverzno in v posmeh pokojnemu in njegovi družini. Njegova ekipa tviterašev me je zavrnila, češ, da potvarjam dejstva in politiziram omenjeno tragedijo. Seveda sem vztrajal, da dejstvo, da MOL kot naročnik ni plačevala del, ni potvarjanje dejstev. Sogovornik na drugi strani se v imenu Zorana Jankovića ni dal. Odgovoril je, da so bila vsa dela poplačana in da so moji očitki zlonamerni. No, moji „očitki“ sploh niso bili očitki, ampak bolj kot ne želja po tem, da se razjasnijo nekatera dejstva, ki so pomembna pri oceni, ali je nekdo primeren za kandidata za predsednika vlade. Ali mu glede njegovih odgovorov lahko verjamemo?
Verjeti, ne verjeti, verjeti, ne verjeti…?!
Glede zadnjih pripetljajev bi lahko odločno rekel NE! Namreč Zoran Janković je zadnje čase pospešeno udejanjal mantro, ki jo je uporabljal predvsem pri svojem zavračanju stranke SDS in njenega predsednika Janeza Janšo. Večkrat je ponavljal, da Janša govori eno, dela pa čisto nekaj drugega. Kaj kmalu se je izkazalo, da gre očitno bolj kot ne za psihološko projekcijo lastnih dejanj na drugo osebo. Spomnimo se samo večnih zatrjevanj, da ne bo kandidiral, da se v politiko ne misli spuščati, ipd. Danes pa slab mesec že nastopa s svojo lastno stranko na prvih predčasnih državnozborskih volitvah in je eden izmed pretendentov za premiera. Jankoviću ne gre verjeti tudi glede na dejstva, da je v zadnjem času zamolčal lastništvo hiše v Grosupljem in parcel pod Golovcem. Pa tudi črno gradnjo bazena pred hišo v Grosupljem.
V začetku tedna je odjeknila tudi novica, da zaupen dokument davčne uprave razkriva, da plačilni promet podjetja Electa poteka preko podjetja KLM, ki je v lasti prav Zorana Jankovića. Kot so poročali mediji, KLM Jankovićevima sinovoma Damjanu in Juretu nakazuje plačo, plačuje upnike in lizing. To je sporno predvsem pri sinu Juretu, ki s podjetjem sploh ni povezan. Damjan pa je zastopnik KLM. Jure Janković naj bi tako iz podjetja KLM dobil več kot 12.000 evrov nakazila. Sporno je tudi to, da KLM za Electo opravlja vsa plačila, saj ima Electa zamrznjene vse štiri račune. Ker je finančni tok speljan mimo Electe, so s tem oškodovani upniki, ki so Electi zamrznili račun. Damjan Janković je v odgovor na vprašanja medijev takšno oškodovanje odločno zanikal, zanikal pa je tudi, da bi njegov brat Jure od KLM dobil kakršnokoli nakazilo. A dejstva, da plačilni promet poteka mimo Electe ostaja. Zakon o finančnem poslovanju pa je v svojem 34. členu jasen v prepovedi preusmeritve poslovanja finančnih tokov na drugo pravno ali fizično osebo. Po istem zakonu je neplačevanje upnikov, če lastnik meni, da podjetje plačilno ni sposobno, tudi kaznivo dejanje. Toliko o tem, da Zoran Janković nima ničesar z Electo, kakor ves čas trdi.
Skratka, vse to me utrjuje v mišljenju, da je kandidatura Zorana Jankovića za premiera perverzna. Utrjuje me v misli, da je Janković, kakor se je v nagovoru na Zboru za republiko, izrazil mariborski župan Franc Kangler, nevarnost za razpad samostojne Slovenije. Utrjuje me v misli, da je njegov dosedanji centralistični model vodenja pot v degradacijo različnih regij po Sloveniji na račun Ljubljane, ki je trenutno zadolžena kar za štiri letne proračune. Na tej piki pa padeta tako pravna kot pravična država. Zato lahko sklenem s stavkom: Zoki, daj nam mir, in „spoki“!
Foto: Wikipedia
