Minulo nedeljo je mašno bogoslužje posebej zaznamovala molitev Oče naš (Lk 11,1-13, Mt 6,9-13). Lahko bi rekli, da gre na tem posebnem kraju, kjer Jezus uči učence moliti, za poseben odnos, ki posega v globino človeške duše in nosi večplasten ter presegajoč pogled na človeka.
Prva in osrednja figura molitve je Oče (beri Bog), ki bi mu lahko nadeli besede stvaritelj, gospodar, varuh, usmerjevalec in organizator. Tuzemsko gledano gre za povsem človeške lastnosti, ki bi jih naj imel vsak oče, čeprav so med nami mnogotere zgodbe o pomanjkanju očetovstva, ki predstavlja izjemen in zelo odgovoren poklic. Jezus kliče k vsem ljudem skupnemu Očetu, ki je v nebesih, s čimer pokaže na najvišjo prizivno instanco, ki nikoli ne zataji in obupa, čeprav ljudje izgubimo vero vanj.
Pokrižati sočloveka, blago-(na)sloviti bližnjega, so sicer »samo« zunanja znamenja najintimnejših odnosov, kamor sodi tudi odnos z Bogom. Posvečeno (bodi) tvoje (beri božje) ime naj ne bo na trhlih temeljih in le sad naših ustnic ter idejnih kalupov. Imena ljudi, ki jih najpogosteje kličemo v našem vsakdanjiku, naj odzvanjajo v koordinatah sakralnosti, kamor dobri odnosi nedvomno sodijo.
Ko človek prosi, pridi k nam tvoje kraljestvo, hrepeni, da bi ta posvečen odnos z Bogom in specifičnimi bližnjimi resnično doživljal in občutil. Lahko bi rekli, da je to mir na duši in na telesu, ki ga milostno prejemamo po delovanju Sv. Duha, pri čemer se lahko spomnimo na njegovo spustitev in prihod nebeškega kraljestva ob Jezusovem krstu v Jordanu.
Vrhunec prvega dela molitve, ki naslavlja Boga, se konča z zgodi se tvoja volja tudi na zemlji (prir. avtorja), kar bi lahko razložili s tem, da smo z upoštevanjem predhodnih prošenj dovzetni za dobro. Ne gre toliko za voljo Boga, kot pa za odgovornost avtonomnega in svobodnega posameznika (kar človek je), da se preko intuicije in zakona privlačnosti uresničuje v dobrem in svetem.
Da bi se človek lažje usmerjal k Bogu, mora seveda razčiščevati najprej sam s sabo, zato je drugi del molitve usmerjen v nas ljudi.
Kaj bi skrbeli za hrano in obleko, pravi Jezus, če še pticam na nebu in lilijam na polju ni potrebno (prim. Mt 6, 26.28-30). Ko izrekamo daj nam danes naš vsakdanji kruh, mislimo ob zahvali za materialne dobrine predvsem na duhovni kruh, ki je potreben za naša življenja in telesa.
Zdrav duh v zdravem telesu je po znanem latinskem reku želena kombinacija. Zato bi lahko z odpusti nam naše dolge (kakor tudi mi odpuščamo našim dolžnikom) nadaljevali kot zavedanje, da je del odpuščanja tudi rešitev lastnih krivd, ki so velikokrat bolj uničujoča kot bolečina, ki nam jo povzročijo drugi. Drug korak k bolj funkcionalnim odnosom je tako (od)pustiti sisteme odnosov, kjer zlo-raba ne dopušča zdravljenja odnosov z bližnjimi.
Zelo nenavadna se zdi prošnja ne vpelji nas v skušnjavo, vendar jo lažje razumemo z zaključkom molitve. Bog namreč ne skuša človeka, ker je to delo satana, ki želi pogubiti človeka z rabo zla. Odnosi so od Boga in ustvarjajo svet prostor, zato v tem delu molitve prosimo za pomoč Boga, da nas bi varoval pred skušnjavami, zlom in trpljenjem. Hkrati nas ta misel varuje pred tem, da Boga in njegovih zapovedi ne bi zlorabljali kot podrejen objekt za lastne avtoritarne poglede na odnose z drugimi.
Posebno sveta je zadnja prošnja molitve (temveč) reši nas hudega. V navezavi na predzadnjo prošnjo je to luč na koncu tunela, ki pomeni božji milostni poseg v dojemanju samega sebe in odnose z drugimi. Človek si, glede na konfliktne izkušnje, želi nekaj novega in svetega, zato prosi Očeta, da bi vztrajal pri predelovanju in prečiščevanju svoje življenjske poti.
Pika na »i« molitve Oče naš je tako rešitev oz. odrešitev, za kar uporabljamo tudi prav poseben izraz milost (Boga Očeta) (lat. gratiam, ang. grace). Le-ta ponazarja polnost občutij in odnosov, kar lahko primerjamo z Marijo, ki je milosti polna. Zaključimo lahko z mislijo, da je molitev k nebeškemu Očetu tista, ki najširše zaobjema odnose z Bogom in bližnjimi ter predstavlja prav poseben čas milosti, brez hudega, ki si ga lahko človek dovoli in izprosi.
