Na vremensko spremenljivo cvetno nedeljo 8. aprila 1990 med 83,5 odstotka volivci na voliščih najbrž ni bilo veliko tistih, ki se ne bi vsaj malo zavedali, za kako velike spremembe gre. Tudi če niso razmišljali v Prešernovem duhu, da si bomo odslej, po desetletjih Karađorđevićeve predvojne in partijske povojne diktature sami volili vero in postave. In ko je tedaj na volilno nedeljo slovenska nacionalna televizija (drugih seveda ni bilo) vrtela prispevek o tem, kako se je volilo v komunističnem režimu, ni čudno, da smo bili priča bentenju nekaterih režimskih veljakov, češ da gre za kršitev volilnega molka.
Bil je turbulenten čas z zloveščim vretjem v balkanskem kotlu, slovenski volivci, nihajoči med strahom in pogumom, pa so na teh prvih res svojih volitvah izvolili novo-staro mešanico: Demos pred starimi strankami v skupščini, na čelu republiškega predsedstva pa, unikum, resda šele v drugem krogu, Milana Kučana, zadnjega šefa slovenskih komunistov, pred demokratom, disidentom Jožetom Pučnikom. A tudi zmaga Demosa ni bila čisto samoumevna: če ne bi nove stranke, ki jih je partija uradno dovolila šele nekaj mesecev pred volitvami, združile moči, bi z največ posamičnimi glasovi zmagali prenovljeni komunisti.
Več lahko preberete na strani Večera.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
