Mnogi Slovenci imajo Tita še vedno za junaka, čeprav zgodovinski in arheološki viri pričajo o njegovih zločinih, ki jih je zagrešil v času svoje diktature. V zadnjih letih pa na dan prihajajo tudi skrivni podatki iz moskovskih arhivov, ki navajajo, da se je kot krvnik proslavil že pred vojno v Moskvi.
Dokumenti iz ruskega državnega arhiva o predvojnem življenju Josipa Broza Tita so bili do nedavnega širši slovenski javnosti nepoznani, že pred nekaj leti pa jih je združil v knjižno delo TITOVA SKRIVNOSTNA LETA V MOSKVI 1935–1940 avtor Silvin Eiletz. Ta dokumentacija je izrednega pomena, zato ker razkriva, da je Tito v Moskvi postal pravi ubijalski stroj, torej še pred svetovno vojno tragedijo. Tedanja sovjetska prestolnica je sicer slovela kot šola za mnoge jugoslovanske komuniste, kjer so se učili največjih podlosti za vzpostavitev revolucije in krvav prevzem oblasti. Ob tem je vredno omeniti, da je NKVD pomagala “okronati” poznejšega vrhovnega krvnika jugoslovanskih narodov.
Titova “režimska dresura” v Moskvi
Po znanih dokumentih je Josip Broz februarja 1935 v Moskvi postal referent na sekretariatu za Balkan v Kominterni (komunistična internacionala). Tedaj je tudi doživel svojo “hevreko” – kako se samoustoličiti na jugoslovanskem prestolu. Kot sredstvo si je izbral NKVD, torej sovjetsko tajno policijo. V sklopu svojih tovrstnih prizadevanj se je večkrat srečal z nekaterimi vidnimi predstavniki omenjene organizacije ter jih je informiral predvsem o karakteristikah svojih jugoslovanskih režimskih tovarišev. Tako so se obenem izpolnile tudi njegove želje, o katerih so sanjali mnogi jugoslovanski komunisti – služiti Sovjetski zvezi.
Tito je bil izdajalec že od samega začetka
Vir navaja, da je poznejši diktator izdajal svoje partijske kolege, in sicer tako, da je Sovjetom podajal negativno mnenje o njih, po čemer so sledile številne aretacije in uboji. Nekateri drugi viri sicer navajajo, da so bile negativne karakteristike pravzaprav izsiljene s sovjetske strani z namenom doseganja boljševiške discipline, pred katero je vodstvo KPJ klonilo, vendar pa je Tito nekoč sam pomenljivo zapisal: “Če je potrebno, da predam karakteristiko še o kom drugem, katerega tukaj nisem omenil, prosim, da se me spomni.” Te besede razblinijo vsakršen dvom, ali je šlo za prisilo ali pa predvsem za prostovoljno izbiro. Tako gre sklepati, da v pisanje teh karakteristik ni bil prisiljen, temveč se je pri Stalinovi tajni policiji udinjal kot “volonter”.
Tito in Kardelj vedela za večino zaprtih Jugoslovanov
Oba omenjena poznejša prominentna komunistična povzpetnika sta precej dobro poznala Jugoslovane, zaprte v sovjetskih ječah, za kar sta sovjetsko oblast celo hvalila, saj so bili zanju ti politični zaporniki precej neugodni – imenovala sta jih “frakcionaši”. Tako sta “svojo partijo” že v Moskvi očistila “režimsko oporečnih”, saj naj bi “škodljivo delovali in zavirali razvoj in boljševizacijo KPJ”. Tito se je tako tudi znebil vidnejših članov tedanje domače komunistične partije, vključno z vodjo Milanom Gorkićem, ki mu je sploh omogočil bivanje v Moskvi. Tito pa je na dobroto odgovoril s klevetami, da naj bi bil Gorkić škodljivec in sovražnik.
Tito – samooklicani vodja KPJ v boju za svojo ideološko brezmadežnost
Znano je, da je v Parizu tedaj obstajala konkurenčna partija, ki pa za glavno mesto v KPJ ni podpirala Tita, marveč Petka Miletića, zato je pomoč znova poiskal pri NKVD. Tito je želel biti viden kot nekdo, ki rešuje partijo pred propadom, razpolaga s kadri, daje direktive, in da je pri tem delovanju povsem suveren, kot bi imel že tedaj največjo avtoriteto. Vendar pa ni imel nobenega mandata s strani Kominterne, marveč si je sam prisvojil avtoriteto in se oklical za začasnega voditelja KPJ, a so ga v Moskvi kaj hitro opozorili na to, da je tudi on navaden “frakcionaš” in da ga ne vidijo kot osrednjega voditelja KPJ. Tito je bil zaradi tega zelo osramočen.
Več lahko preberete na nova24tv.si.
