Žal mi je, da moram tolikokrat lajnati eno in isto. Ampak vrhunski diplomat svetovnega formata, doktor Danilo Türk, zna v svoji predvidljivosti naravnost presenetiti. Velikokrat smo že zapisali, da nikakor ne more veljati za človeka, pri katerem bi bil temeljit premislek pred izrečeno besedo ali kar cvetko. Zato je njegov šomoštrski, skoraj cenzorski poduk strankam, naj v prihodnjih tednih manj govorijo in več mislijo, še veliko bolj žaljiv, kot bi bil sicer.
Vera v nedotakljivo Katarino
Ker se kot velikokrat doslej ravno tako kaže, da predsednikovega modrovanja ne kaže jemati kot nepristranskega napotka nad vsakdanjo mlakužo privzdignjenega arbitra, marveč Türk ponovno nastopa kot uradni govorec celo znotraj vladajoče politične opcije sorazmerno ozke skupine ljudi, je njegov zasuk za 180 stopinj nadvse poveden. Priča o precejšnji zmedi v vladnem taboru “dan potem”.
Očitno so bili tam vsi po vrsti zaverovani v nedotakljivost Katarine Kresal, ki je preživela še kaj hujšega, pa ne bi ognja dveh prejkone kot prijateljskih pojmovanih ustanov. O prepričanosti, da gre samo še za enega v vrsti zanjo neškodljivih spodrsljajev, govori predvsem neznosna lahkost, s katero je premier prvi dan zavrnil ponujeni odstop, čeravno še ni poznal razsodbe protikorupcijske komisije.
Za v anale
Zdaj, ko je Kresalova vsaj začasno preteklost, se je močno zamajala celotna, v zadnjih tednih vse očitnejša strategija vladajočih. Ob podpori precej nepoškodovanega glasovalnega stroja v parlamentu so se po vsem videzu odločili za podaljševanje agonije, dokler bi pač šlo, nemara celo do prihodnje jeseni. Resda ni moč v danih okoliščinah v vladi ničesar narediti za državo, marsikaj pa na vsakdanji ravni zase in za prijatelje. Ker je izpraznitev resorja za notranje zadeve tak scenarij postavila pod hud vprašaj, je na sceno stopil zvesti vojak Türk s svojim nenavadnim karanjem, posebej če pomislimo, da se je pred meseci med prvimi navduševal nad predčasnimi volitvami. Zdaj ni o njih niti besede, stranke naj bi se govorjenju o volitvah celo ognile kot najhujšemu grehu.
Morda pa je v ozadju nove predsednikove cvetke nejasno upanje, da padec prve dame vlade pomeni priložnost. Če nadzor nad liberalnimi demokrati namesto ekscentrične bogatašinje prevzamejo preizkušeni in preudarnejši starčki, ki so ji nedavno že stregli po položaju, bi postala LDS nemudoma kandidatka za drugo mesto na volitvah, medtem ko bi lahko v precej bolj fantastičnih sanjah celo resno izzvala Janševe demokrate, na kar je včeraj namigoval Blaž Kavčič.
Naj bo kakor koli, želeti bi si bilo, da bi se volivci čez leto in dan spomnili, da je predsednik republike v enem redkih trenutkov, ko bi bila njegova jasna beseda zares potrebna, svoj glas dvignil v podporo ohranitvi sedanje, vse bolj farsi podobne agonije. Ampak do konca leta 2012 je daleč, volivčev spomin pa je slab.
Foto: Reporter
