Ko je rimskonemški cesar Karel V. leta 1555 na državnem zboru v Augsburgu z državnimi stanovi po tridesetletni vojni dosegel sporazum s kompromisno rešitvijo cuius regio, eius religio, je bil verski svobodi prvič v zgodovini priznan značaj državljanske pravice. Tisti, ki se ni strinjal oziroma pripadal veroizpovedi vladarja, se je lahko preselil v deželo, kjer je bila njegova vera priznana in varovana. Svoboda veroizpovedi oziroma svoboda vesti tako institucionalno sodi v sam začetek modernega pojmovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Da je verska svoboda pri nas v zasebnem in v javnem življenju zavarovana na temelju ustave, je ena ključnih pridobitev osamosvojitve. Za totalitarno oblast je namreč vera, kot jo je opredelil »prerok« Marx, predstavljala opij ljudstva, ki ga je bilo treba izkoreniniti. Na naših tleh je Katoliška Cerkev od revolucije naprej veljala za sovražnika ljudstva številka ena, s posebno obravnavo katerega se je, kot lahko izvemo med drugim tudi iz številnih pričevanj, ukvarjal precejšen del takratnega represivnega državnega aparata. Ne glede na to, da se Cerkev že spričo svojega poslanstva, ki je v oznanjanju evangelija, ni mogel spajdašiti z »ljudsko« oblastjo in ji je tako predstavljala edino mogočo opozicijo, je bila slednja tudi zaradi zagovarjanja posameznikove svobode nasproti kolektivizmu nadvse zoprn trn v peti.
1,6 % še ni pluralnost
O tem, da slovenska ustava staršem zagotavlja pravico do takšne vzgoje in izobraževanja, ki je skladno z njihovim verskim in filozofskim prepričanjem, ni treba izgubljati besed. Vendar pa že zgolj bežen pogled na odnos šolnikov do spoštovanja prepričanj vernih učencev in staršev pritrjuje ugotovitvi, da gre za pravico, ki pri nas živi zgolj na papirju, v realnosti pač ne. Trhli argumenti ustavnega sodišča, ki je bojda zaradi zagotavljanja nevtralnosti države prepovedalo vsakršno versko dejavnost, tudi prostovoljni verski pouk, v prostorih javnih šol, ki jo mimogrede obiskuje 98,4 % slovenskih osnovnošolcev, se podirajo ob odpiranju vprašanj vse bolj pereče problematike tako v strokovni kot v laični javnosti.
Da je pojmovanje nevtralnosti in tolerantnosti v zvezi z versko svobodo v slovenski ustavnosodni praksi, če ne drugega, vsaj zastarelo in da povsem očitno postaja relikvija neke preživele ideologije, ki je pri nas vladala pred demokratičnimi spremembami, se je izkazalo tudi ob razsodbi velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zloglasni zadevi Lautsi. Sodišče je namreč razsodilo, da razpelo na steni učilnice italijanske javne šole ne krši nevtralnosti oziroma ne posega v pravico ne imeti vere na način, da bi ga bilo potrebno prepovedati zaradi kršitve Evropske konvencije. Slovensko ustavno sodišče ugotavlja nasprotno: že samo prostovoljni verouk v javni šoli predstavlja kršitev nevtralnosti države oziroma posega v svobodo neverujočih.
Mit o nevtralnosti slovenske šole
Ko je nedavno svetovno znani profesor židovskega rodu Joseph H. H. Weiler na pravni fakulteti v Ljubljani predstavil argumente v zadevi Lautsi, s katerimi je kot advokat osmih držav prepričal veliki senat k spremembi prvotne odločitve, je izpostavil ključno: prepoved križa v javni šoli še ni nevtralnost; takšna prepoved kvečjemu privilegira ateizem. Po njegovem prepričanju je ključ do nevtralne šole v zagotavljanju in spoštovanju različnosti. Tako mora na eni strani italijanska javna šola, kjer je sicer na steni učilnice dovoljeno obesiti razpelo, vzgajati in poučevati učence tudi o drugih verah in ateističnih prepričanjih ter jim privzgojiti spoštovanje do drugačnih. Po drugi strani se mora francoska javna šola, kjer je križ prepovedan, zavedati, da odsotnost križa ni nevtralnost, zaradi česar morajo učitelji vzgajati in izobraževati učence v prepričanju, da vera ni nekaj slabega oziroma strupenega in da je potrebno verne oziroma drugače verne spoštovati.
Kdo je Ješua han-Nasri
Že preprost test bi dokazal, da slovenska šola ne spoštuje ustavne obveznosti nevtralnosti, h kateri jo zavezuje ustava. Odgovori učencev, ki sicer niso deležni krščanske vzgoje, glede vprašanja, kdo je Jezus iz Nazareta, ki je poleg vsega brez dvoma tudi esencialna figura evropske literature in kulture nasploh, kateri je Slovenija vedno pripadala in ki je, če ne drugega, naslovnik besedila v najstarejšem znanem ohranjenem zapisu v slovenščini, obveznem osnovnošolskem in srednješolskem gradivu, da ne omenjam Dalmatinove Biblije, bi kljub vsemu pritrdili Berliozovi tezi, ki je celo »profesorja Wolanda« pri Patriarhijskih ribnikih spravila v dobro voljo. Kakšni bi bili odgovori na vprašanje, kaj je katoliški nauk ali pa kaj je Cerkev, čeprav ji po najnovejših statističnih podatkih pripada vsaj 57,8 % slovenskega prebivalstva, torej večina, pa prepuščam domišljiji.
Izločitev iz javnega prostora
Če drži, da je poleg Albanije drugi in hkrati zadnji osamelec v Evropi, ki v javni šoli prepoveduje kakršnokoli konfesionalno dejavnost, Slovenija, potem ni mogoče trditi, da je pri nas razumevanje nevtralnosti države v javni šoli skladno z evropskim razumevanjem verske svobode. V Franciji, ki velja za zgled sekulariziranosti, imajo osnovnošolski učenci v javni šoli pravico, da en dan v tednu namenijo verski vzgoji in izobraževanju, v treh departmajih pa je verski pouk prostovoljen, vendar redni predmet šolskega kurikuluma. Navkljub osamosvojitvi in sprejemu demokratične ustave, temelječe na vrednotah svobodne in demokratične družbe, vse do danes nismo uspeli zagotoviti nevtralne javne šole.
