Kljub vsem pozivom in razmislekom političnih avtoritet pred težko pričakovanimi volitvami mandatarja v parlamentu, predsedniku relativne zmagovalke parlamentarnih volitev Pozitivne Slovenije in prvemu favoritu za mandatarja Zoranu Jankoviću ni uspelo nabrati absolutne večine v parlamentu, ki je potrebna za izvolitev. Glasovanje po vesti in s srcem ter upoštevanje volje ljudstva so bile največkrat izrečene besede v parlamentu in zunaj njega, kot da se je pozabilo oz. podcenilo posebnosti proporcionalnega sistema, kjer običajno prestopi volilni prag večje število strank, kar ima za posledico tudi širšo koalicijo, ki lahko terja svoj davek. Zato poskušam podati svoj pogled na to dogajanje v tem širšem (parlamentarnem) kontekstu, čeprav ne verjamem, da bi me pri tem zaradi politične opredeljenosti vodila izključno nevtralnost.
Sreda pred tem in prvi padec po političnem parketu
Čeprav je sreda 11.1.2012 za politično tranzicijsko levico in njene botre, ki se je (pre)koncentrirala okrog nove liste Zorana Jankovićaprecej bolj črna, se je vse skupaj začelo že nekaj časa pred tem na ustanovni seji državnega zbora, ki je bila tudi v sredo. Ne gre samo za to, da Janković kot popolnoma neizkušen parlamentarec ni uspel s svojo kandidatko za predsednico državnega zbora, ki se je nerazumno prerivala za stolček s prvakom SD oz. obratno, temveč, da se je z izvolitvijo Viranta ekspresno obrisala nova koalicija SDS, DLGV, SLS, DeSUS in NSi, ki šteje skupaj 50 mandatov. Po eni strani me je izid prve črne srede nekoliko presenetil, pa ne toliko zaradi nespretnosti debitanta Jankovića, temveč zaradi nespretnosti izkušenih tranzicijskih sil, ki so zmontirale procesijo na Magistrat in vse naprej. Čeprav mnogi menijo, da se je z ustanovno sejo vzpostavila bodoča koalicija in sem zaradi tega tudi sam imel občutek, da Janković ne bo izvoljen za mandatarja (vsaj v prvem krogu ne), bolj dvomim, da je šlo za predhodno skrbno načrtovan konstrukt Janše in ostalih. Prej menim, da gre zaradi samega vložka teh predčasnih volitev in vsaj delno novih strankarskih sestavov za obenem posebej taktično in zmedeno ter nekoliko kontroverzno, a sprejemljivo parlamentarno igro. In celo ne samo to, kot da se že tako ranjeni tranzicijski levici vrača lastna avantgardna percepcija par exellence, ki zmaguje avtomatično, kot bumerang.
Vox populi in izigravanje parlamentarnih principov
Sedaj, ko sem ugriznil v (po)volilno jabolko, se želim še posebej ustaviti okrog neizvolitve Jankovića za mandatarja. Če se še spomnite, je favorit volitev 2008, Janša ,presenetljivo izgubil v zadnjem tednu. Četudi bi takrat zmagal, močno dvomim, da bi lahko sestavil potrebno koalicijo (SLS je dobila 5 mandatov, DeSUS 7 in večna opozicija SNS 5, medtem ko se NSi sploh ni uvrstila v parlament). Manj verjetno, da bi jo!? Ob tem ponovno pomislim na predsednikovo izjavo o temeljitem razmisleku, komu bo podelil mandatarstvo. Ne glede na prakso podeljevanja mandatarstva sem pomislil na radikalni scenarij Janše kot relativnega zmagovalca (ki je bil tudi najbolj predviden), ki zaradi koalicijskih in drugih razlogov ne bi bil deležen tega imenovanja. To še toliko bolj, ker imamo nek specifičen (slovenski) parlamentarni sistem, v bistvu dualni sistem parlamenta in vlade, kjer ima predsednik ob normalnih okoliščinah formalno (zgolj) reprezentativne naloge in bi naj predstavljal neko ravnotežje med omenjenima. Ko je bil izid volitev znan, se je namreč razmislek transformiral v voljo ljudstva, saj je zmagala Pozitivna Slovenija z vsemi prebežniki. Zame je sicer ta stranka nesporna relativna zmagovalka volitev! Vendar kaj sporoča vox populi? Prva ugotovitev je, da je narod spet deljen na pol, čeprav je desnica pridobila v primerjavi s prejšnjimi volitvami, saj, če pomladnim strankam prištejemo Viranta, dobimo 44 mandatov, kolikor so zbrale tudi tri preostale stranke. Bolj, ko se je bližal dan glasovanja, bolj smo poslušali agitpropovske pridige poslancem, še najbolj nenavadno pa je agitiral predsednik republike, ki je praktično takoj po črnem izidu opravil tiskovno konferenco. Vse spoštovanje do instituta predsednika, vendar bi moral predsednik upoštevati, da je predstavnik vseh državljanov. Ves ta cirkus dojemam kot izsiljevanje in izigravanje, ne glede na parlamentarne principe, saj se relativno večino enači z absolutno večino, kot da ostalih strank ne bi potrebovali, čeprav se hkrati od njih želi izvleči potrebne (Pucko) glasove.
Še najhuje pa je to, da so za poraz Jankovića krive desno-sredinske stranke, ki niso dvignile glasovnic (razen nekaj teh za zagotovitev sklepčnosti). Očita se jim, da politika spodbuja narod k volilni udeležbi, hkrati pa sami niso glasovali o kandidatu za mandatarja. Seveda ne moremo tega posploševati, saj so ti poslanci dejansko odločali, vsaka ne oddana glasovnica je namreč odločala o potrebnih 46 glasovih »ZA« Jankovića, medtem ko neudeležba na parlamentarnih volitvah dejansko pomeni ne odločanje. Glede na to, da je glasovanje sicer tajno, je bilo v bistvu transparentno, kar od politike vedno zahtevamo. In po mojem mnenju ni šlo za nikakršno izdajo volivcev, saj bi se, na primer, povprečen volivec SDS ali pa NSi strinjal s takšnim odločanjem. Glede na to, da imamo razdeljeno politično telo 50/50, sedaj tranzicijska levica modruje o vesti na drugi strani, kjer so sicer po njihovem sami nazadnjaki in nestrpneži. Najbolj paradoksalno pa je to, da Janković na svoji strani ni prejel niti »zagotovljenih« 44 glasov. Predsednik republike je po tehtnem premisleku lahko ocenil, da je njegov kandidat dober oz. resen, vendar je bilo bolj očitno, da ne kaže prepričljivosti oz. večje verjetnosti za izvolitev. Spomnimo se, da Jankoviću pred imenovanjem oz. glasovanjem ni uspelo podpisati koalicijske pogodbe s partnerji, za nameček pa je še špekuliral oz. blefiral o dveh potrebnih glasovih.
Dan po tem – trilogija ali avantgarda vrača udarec?
Po tem, ko je Jankoviću drugič spodrsnilo, ima predsednik republike sicer ponovno možnost, da predlaga istega kandidata. Kljub temu, da spremljam dogodke od daleč, bi najbrž šlo poskusiti z drugo uvrščenim prvakom SDS, čeprav obstajajo še druge možnosti, predvsem se omenja tehnična vlada in celo ponovne predčasne volitve. Zdi se mi, da predsednik republike želi izsiliti zmago svojega kandidata, vendar ne smemo pozabiti, da gre (zgolj) za kandidata, izvolitev je odvisna od dogovora strank, ki so prestopile parlamentarni prag. Kljub temu, da smo v krizi in da tudi svetovna javnost (npr. The Economist) opozarja na slovensko »agonijo«, je zgolj iz principialnih razlogov nekoliko pretirano zahtevati, da je potrebno v »danem« trenutku presekati s tem stanjem, saj imamo z ustavo določena pravila igre parlamentarne ureditve. Prav tako se mi zdi neresno, sedaj po drugem spodrsljaju Jankovića, govoriti o konfliktnosti Janše in neki tretji osebi. Če posplošim, je zaradi slovenske bipolarnosti vsak mandatar za polovico naroda sporen.
Kot kaže so volitve novega mandatarja epohalne, pa ne toliko zaradi svetovne krize kot pa zaradi ideološko-blokovskega imperativa. Ostaja vprašanje, ali bo »črna sreda« dočakala trilogijo, ali pa bodo to preprečili dražgoški totalitarni okostnjaki!? Srečno, Slovenija 2012!
Foto: Pozareport
