V tednu, ko so se udeleženci sinode vračali na svoje škofije, sta dve italijanski založbi napovedali vsaka svojo knjigo o zimzeleni temi vatikanskih financ. Dejstvo, da so založniki z objavo senzacionalističnih del uvidevno počakali, da so škofje opravili svoje delo, kaže, da je Italija normalna država. Pa še nekaj se je pokazalo: dokler bosta obstajala Cerkev in denar, ljudem ne bo zmanjkalo snovi za pogovor in opravljanje, pa tudi pisci senzacionalističnih knjig ne bodo trpeli pomanjkanja. Nič novega pod soncem.
Pač – nov je način, kako se je Vatikan odzval na zadnje uhajanje zaupnih dokumentov. Še preden sta knjigi prišli na police, so zaprli enega monsinjorja in priprli eno piarovko, oba člana zdaj razpuščene komisije, ki je papežu Frančišku svetovala pri reformi financ. Uvedba informacijske tehnologije in sodobnih načinov poslovanja počasi rojeva sadove: vsak korak na informacijskem omrežju pač pusti sled.
Zavirači
Prihodnji tedni bodo pokazali, ali gre za petardo ali za kaj bolj zaresnega. Prvih ni manjkalo v času sinode: izpoved duhovnika, vatikanskega uslužbenca in profesorja na papeški univerzi, da je gej in ima partnerja; objava zasebnega pisma papežu, v katerem je ducat kardinalov podvomilo v nepristranskost vodstva sinode; izmišljena novica, da ima papež tumor na možganih… Poskusi, da bi »zminirali« papeža ali pa vsaj zasejali dvom v legitimnost sinode, so se izjalovili. Hkrati so napovedali novo obdobje Frančiškovega papeževanja: nasprotniki so sneli rokavice.
Kdo so ti nasprotniki, ki poskušajo spodnesti tako priljubljenega in spoštovanega papeža? Več vrst jih je. Med njimi so taki, ki imajo kakšno osebno zamero do papeža – na primer, da jih ni povišal, ko so to pričakovali. Papež Benedikt je potihoma prenehal imenovati dvornike (pretežno častna funkcija za laike, ki na različne načine pomagajo pri opravilih na dvoru), Frančišek to nadaljuje in je za povrhu praktično prenehal imenovati monsinjorje (časten naziv za duhovnike). Marsikdo tega še ni prebolel. K tem je potrebno prišteti tiste, ki so desetletja gradili lastno kariero znotraj cerkvenih in vatikanskih struktur, skladno s pravili, ki so takrat veljala. Zdaj pride Frančišek in spremeni pravila: ni avtomatskih napredovanj, škofovska kapica ni zagotovilo za imunost, kariera ni enosmerna ulica, ki se vedno vzpenja in nikoli ne spusti. Dodajmo še vplivne posameznike in skupine, ki so pod krinko Vatikana in vere kovali dobičke. Vsem tem je papež stopil na prste.
Tradicionalisti
Posebno zanimiva kategorija papeževih nasprotnikov so tisti, ki so v preteklosti javno zagovarjali (domnevna) papeževa stališča in navodila, ne da bi jih poprej temeljito preučili in jih »prevedli« v jezik, ki ga njihovi ljudje razumejo. Ljudje torej – laiki, duhovniki in škofje – ki redkokdaj gredo v globino, ampak se ustavijo pri tistem, kar jim je všeč, jim koristi, ali kar razumejo. Tako so nekateri v času sinode vztrajali na stališču, da se nimajo o čem pogovarjati. Zaklinjali so se na »zvestobo« papežu Janezu Pavlu II. in morda še Pavlu VI., češ, onadva sta vse in dokončno povedala. Take ljudi, ki se zafiksirajo v eno obdobje ali en vidik krščanske vere, imenujem tradicionaliste. Ne glede na to, da znajo na pamet recitirati mnoge preskušene formule in obrede, stojijo na zelo šibkih teoloških in logičnih tleh.
Ne znajo recimo utemeljiti, zakaj bi moralo biti merodajno ravno izbrano obdobje v zgodovini Cerkve oziroma izbrana teološka šola (ponavadi gre za tisto od včeraj ali predvčerajšnjim, iz »starih boljših časov«). Zakaj ravno Janez Pavel II. in ne recimo Janez II. ali Pavel III.? Samo zato, ker se oni pač z njim strinjajo ali ker je on edini, ki ga malo bolje poznajo? Tu ni logike.
Lupina in biser
Teološka šibkost pride do izraza v njihovem razumevanju tradicije in učiteljstva. Ta dva povezana pojma pogosto poenostavijo na zapisane dokumente. A tradicija in učiteljstvo sta pojma, ki se nanašata na proces, ne na stanje! Tradicija je živa in vključuje ne le preteklost, ampak tudi sedanji trenutek. Učiteljstvo so škofje in papež, ki merodajno razlagajo Božje razodetje. Učiteljska naloga ni v ponavljanju že poznanih formul, ampak v tem, da odgovarjajo na konkretna, vedno ista in hkrati vedno malo drugačna, vprašanja ljudi o Bogu in večnem življenju. Božje razodetje se ni končalo s papežem Janezom Pavlom II., tudi se ni začelo s Pijem XI., pač pa tako enega kot drugega zaobsega in hkrati presega.
Takšno pojmovanje učiteljstva in izročila predpostavlja notranjo skladnost med tem, kar se je v preteklosti dogajalo, in sedanjostjo. Učiteljstvo danes ne more trditi nasprotno od tistega, kar je trdilo včeraj. Včeraj in danes morata biti skladna, ne pa ista. To velja za teološke definicije o Bogu in njegovem načrtu za človeka. Še bolj pa velja za človeška tolmačenja in pravila, ki poskušajo omenjeno spoznanje »prevesti« v konkretne situacije.
Kdor trdi nasprotno, se mora držati vseh predpisov, ki so jih v dvatisočletni zgodovini sprejeli veljavni koncili, sinode ali razglasili papeži. Naj za pokušino citiram dva odloka sedmega ekumenskega koncila, ki nista bila nikoli preklicana:
»Nihče ne sme brati pri ambonu, če ni bil posvečen od škofa.«
»Tisti škofje in duhovniki, ki se odevajo v prešerna in bogata oblačila, se morajo poboljšati. Če pa se ne popravijo, jih je potrebno kaznovati. Prav tako tiste, ki se mažejo s dišavami.«
Tradicionalist bo zgodovino vzel dobesedno. Dober teolog, najsi bo konzervativen ali liberalen, bo iz zgodovinskih izročil izluščil bistvo, iz školjke bo vzel biser. Biser bo dal v novo posodo, školjko pa zavrgel.
