Če Janša izgublja, lahko z desnico zmaga Šušteršič?

Avtor: Simona Toplak. Kdo lahko desnico pripelje do zmage.

Imamo novo mandatarko Alenko Bratušek. Po tem, ko so republikanci izgubili ameriške volitve, so njihovi desni novinarji ugotavljali, kaj je šlo narobe. Prvo sporočilo je bilo – glasovati za republikance ni moderno. Biti proti kontracepcijskim tabletam ni moderno. Biti proti istospolnim porokam ni mainstream, torej je proti toku. Zato je prva naloga republikancev modernizirati stranko in najti človeka, ki bo zagotovil zmago. Je zdaj moderno voliti Janeza Janšo? Kdo je človek, ki lahko SDS in desnici prinese zmago?

Ko je v javnost septembra lani prišla izjava Mitta Romneyja, da nima nobene odgovornosti do tistih ljudi, ki ne plačujejo davka, teh pa je kar 47 odstotkov, je Bloomberg zapisal, da je to dan, ko je Mitt Romney izgubil volitve. Dan, ko je politično umrl. Rekel je namreč, da je po njegovem mnenju skoraj polovica Američanov nesposobnih luzerjev, ki jim ni pomoči. Že pred tem je imel težave, da bi ga volivci vzljubili in bi se z njimi povezal. Glasovati za Romneyja preprosto ni bilo moderno. Američani večinsko v krizi niso podprli mantre, da je vsak sam svoje sreče kovač in mora vsak poskrbeti zase, drugače je zabit. V krizi so podprli socialno državo. Ali so se odločili pametno ali ne, je tema drugega članka.

Voliti Janšo ni moderno

Janez Janša seveda ni nerazgledan ne neizobražen, med drugim je končal FSPN in se kalil skozi družbeno dogajanje in osamosvajanje Slovenije, skozi padec berlinskega zidu, tudi skozi globalizem in vzpon Kitajske.

Ima pa težavo s priljubljenostjo. Ne s priljubljenostjo, da bi delal nepriljubljene ukrepe v dobro države tudi za ceno lastnega stola ali lastne zmage. Torej ne gre za priljubljenost v smislu Margaret Thatcher. Večina se z Janšo ne identificira kot z voditeljem ne zaradi njegovih ukrepov, do tod sploh ne pridejo, da bi ga poslušali. Večina se z Janšo ne identificira zato, ker je tečen, ljudomrzen, zamerljiv, maščevalen. O nekdanjih političnih zaveznikih govori kot o izdajalcih, prevarantih, bedakih. O tistih, ki ga ne volijo, govori kot o fašistih. To pa je večina Slovenije. Po februarski raziskavi Vox populi bi SDS Janeza Janše volilo deset odstotkov anketirancev. Janez Janša ni moderen. Ne pravim, da »desna« koalicija z NSi, SLS in še kom ne bi mogla zmagati, ampak, kam pripelje koalicija, pravkar vidimo.

Pustimo ob strani korupcijska tveganja slovenskih politikov. Ta Janši ne desnici sploh ne povzročajo težav. Spominjam se, kako smo se okoli leta 1998 v redakciji tega časopisa pogovarjali, kdo v resnici napihuje debato o partizanih in domobrancih kot temeljno ideološko in na žalost celo ekonomsko ločnico med Slovenci. Večina je rekla Janez Janša. Nekaj nas je trdilo, da to ni res. Da se to samo zdi. Da je enak generator sovraštva tudi levica. Ampak vseeno. V politiki namreč ni pomembno, kaj je res. Pomembno je tisto, kar se ljudem večinsko zdi, da je res. To je bil poraz Janeza Janše. Temu, kot politični ideji, ni uspelo Slovencev poenotiti, da so povojni poboji katastrofa. Da sta fašizem in komunizem eno in isto. Da bi se bilo treba pogovarjati in dosegati spravo o padlih za domovino, ne pa za idejo. To je slabo za moderno Slovenijo.

In Janez Janša večine ne bo mogel prepričati, da je slaba banka z nekaterimi popravki za večjo transparentnost dobra za njihovo denarnico, da je privatizacija pameten projekt, da se varčevanje splača in da je treba narediti vitko državo, da brez reform ne bo denarja, brez denarja pa ne suverenosti. To je še slabše za moderno Slovenijo. In je voda na mlin sindikatom, ugrabiteljem države, voda na mlin zdajšnjim interesom in lobijem, od pravosodja do bank. Ni le poraz za ideološko gospodarsko desnico. Na žalost poraz tudi za politični in ekonomski pluralizem, ne nazadnje za demokracijo. Poraz za zdravo pamet. Poraz za Slovenijo.

Kam so šli vsi normalni ekonomisti?

Tole vprašanje bi se lahko glasilo tudi, kam so šli vsi liberalni ekonomisti, kam so šli vsi drugačni ekonomisti, drugačni od keynesijanske struje, z vidika tega časopisa tudi, kam so šli vsi normalni ekonomisti. Leta 2002 smo recimo objavili članek Mića Mrkaića Socialna država – naša sveta krava, kjer se sprašuje, ali je argument socialne države manj obscen od argumenta nacionalnega interesa ali pa gre pri obeh za podobne propagandne prijeme. »Bistvo socialne države je, da ščiti manj premožne prebivalce, ne pa da pred konkurenco ščiti zdravnike, pripadnike višjega srednjega sloja.« Mrkaić je analiziral tudi davčni sistem in se zavzel za korenito reformo – Banana davčna republika Slovenija: »Vidimo, da porazdelitev davčnih dohodkov lepo kaže predvsem relativno moč posameznih skupin s posebnimi interesi. Perverzno pa je, da tisti, ki so si v naši davčni (in tudi pokojninski) igri izbojevali očitne privilegije, status quo ščitijo s sklicevanjem na socialno državo, ki naj bi bila menda nepopravljivo prizadeta, če bi se pri nas opravila korenita davčna reforma. Ni kaj, sociala je očitno zadnje pribežališče ničvredneža.«

V prvih letih novega stoletja so mladi ekonomisti tudi oziroma predvsem prek Financ opozarjali na nevarnosti nacionalnega interesa, na morda napačno pot gradualizma, subvencij, na to, ali Banka Slovenije dela monetarno ali industrijsko politiko in kaj bi morala delati ter kakšni naj bi obe bili, opozarjali so na ugrabitev države, na svete krave. Ponudili so tudi rešitve: od enotne davčne stopnje do socialne kapice. Imena ekonomistov Mićo Mrkaić, Sašo Polanec, Igor Masten, Jože P. Damijan in nekoliko pozneje tudi Janez Šušteršič in Rado Pezdir ter njihove ideje so pomenili razumljivo alternativo tako imenovanim uveljavljenim ekonomistom. Tudi spore in hudo kri, a prvič smo dobili javno alternativo uveljavljeni ekonomski politiki EIPF. Usmeritev EIPF in drugih dotlej uveljavljenih ekonomistov ni imela nepomembne vloge niti pri zdajšnji finančni krizi niti pri oblikovanju dodatnih slabih praks in slovenskih finančnih sprevrženosti.

Leta 2005, ko je bil Jože P. Damijan minister za razvoj v prvi Janševi vladi – sožitje je trajalo le tri mesece – in ko še ni bilo niti sledu današnje krizne petletke, je nastal program gospodarskih in socialnih reform za blaginjo Slovenije. Glavne ideje: zmanjšanje javnofinančnih odhodkov, korenita davčna reforma z enotno davčno stopnjo in poenostavitvami postopka, demonopolizacija trga nepremičnin, izboljšanje konkurenčnosti, prevetritev javnih naročil, reforma izobraževanja, dogovor o novi plačni politiki, privatizacije. Kje bi bili, če bi Janša in njegova vlada do leta 2008 naredila desetino predlaganega? Na boljšem.

Brez pospeška za razvoj

Zdaj so razmere takšne: Mićo Mrkaić je v ZDA na Mednarodnem denarnem skladu. Slovenija ga ne zanima. Rado Pezdir se je preizkusil v političnih vodah pri Državljanski listi. Razočaran nad politiko in nezmožnostjo ekonomskih sprememb niti piše več ne. Sašo Polanec, Igor Masten, Jože P. Damijan delajo na ljubljanski ekonomski fakulteti, so zagovorniki slabe banke, zagovarjali so jo, še preden jo je v svoj program dala tokratna Janševa vlada in preden jo je zagovarjal Janez Šušteršič. Še vedno pišejo, komentirajo, govorijo – njihove ideje so torej dostopne javnosti -, a vprašanje je, ali bomo z njihovo uresničitvijo še kdaj tako blizu kot prav leta 2005. Ni namreč večinske politične podpore, da se njihove ideje uresničijo.

Edini zares »Janšev« oziroma SDS-ekonomist je postal Bernard Brščič, dokler ni bil pred nedavnim imenovan za državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade. Brščiča tako imenovani mladoekonomisti nikoli niso vzeli pod svoje okrilje. Se pa zavzema za svobodni trg, posameznikovo ekonomsko svobodo in za čim manjši vpliv države, vendar preradikalno, tako ekonomsko kot politično, pravijo nekateri njegovi kolegi. Brščič sicer večkrat komentira zdajšnje gospodarske razmere, vendar javnost ne zazna, da bi ponudil konkretne rešitve za razvoj. Nasprotno, presenetljivo je proti tako imenovanim Združenim državam Evrope oziroma projektu federalizacije, to bi po njegovem pomenilo konec naše suverenosti. Tudi projekt evra se mu zdi obsojen na propad in napoveduje konec skupne valute.

Kaj se je zgodilo Janezu Šušteršiču? Tudi ta je ta hip politik, in ne ekonomist, tako deluje v javnosti. Kar je seveda velika škoda, ker je pametna žlahtna desnica v nevarnosti, da izgubi dobrega ekonomista in dobi le še enega povprečnega politika, ne voditelja. Ministra v kakšni koalicijski vladi. Pravkar lahko opazujemo, kam koalicijska vlada, ki jo moraš sestaviti, ko ne moreš zmagati na volitvah, pripelje dobre ideje. V prepad. Še huje je, da lahko desnica izgubi oba – dobrega ekonomista in politika.

Zakaj bi bil Šušteršič dobra rešitev?

Državljanska lista je tako politično kot ekonomsko premajhen projekt za dva človeka, kot sta Gregor Virant in Janez Šušteršič. Že zdaj je videti, da bosta požrla drug drugega, pa tudi celo stranko. Seveda politika žre svoje otroke – tako, da v tej zgodbi ne bo zmagovalca. Bosta samo poraženca. Precej mogoče, da ne le do svojih volivcev, temveč v širšem slovenskem prostoru. Žal ni čisto nemogoče, da kot političen projekt preživi Janković, ne pa tudi Šušteršič.

Ni nobenega dvoma, da je SDS večji, boljši, bolj stabilen politični projekt kot DL. Voditi SDS seveda pomeni biti državnik, voditi DL je vprašanje, ali sploh prideš v parlament.

Da preživi Šušteršič – še enkrat kot politično-ekonomski projekt normalnejše Slovenije -, se mora odločiti ne DL ne sam Šušteršič, ampak se mora odločiti SDS, če poenostavim – Janez Janša. Janez Šušteršič bi utegnil biti njegov najmočnejši adut za prihodnjih deset let ne le slovenske desnice, ampak tudi vpliva Janeza Janše.

Šušteršič je nova generacija politikov. To več ni zgodba Kučan vs. Janša, torej zgodovinsko-ideološkega boja partizani vs. domobranci, to je politično-ekonomski projekt Šušteršič, Tonin, Lukšič – bomo videli, kdo proti komu – o razvoju Slovenije. Razprava – nikakor ne lahka – je takoj obrnjena v prihodnost.

Šušteršič ni obremenjen s korupcijskimi tveganji. Izjava, da ne moreš imeti urejenega gospodarstva, če nimaš osnovne zakonitosti – je to, kar želi večina prebivalstva. Je mainstream – hočemo novo, pošteno politiko.

Šušteršič ni obremenjen s strici iz ozadja. Je ekonomist, ne družboslovec. Bolj bodo brez denarja, bolj bo ljudem ta pomemben. Bolj jim bo pomembno, da jih vodi nekdo, ki se spozna na denar. Govoriti suvereno o ekonomski politiki je Šušteršičeva konkurenčna prednost. Vedeti, kje so službe v Sloveniji, je mainstream povpraševanje. Ljudje, sindikati, interesi niso tako proti reformam, iskanju rešitev, kot so proti temu, da jih najde Janez Janša.

Janez Šušteršič uporablja računalnik, govori angleško, tujina ga pozna, lahko razpravlja o finančni krizi, o Kitajski in o Maliju. Ne maha Rusom s svojega dvorišča. Res je sicer, da pospešeno pridobiva tečnobo, kar se kaže v zahtevah levice, da ne bi bil minister. Ampak, ali bi se z njim ne pogovarjali, če bi bil predsednik SDS? Toplejši je od Janše. Moderno bi bilo glasovati za Šušteršiča.

Po dolgih letih je to prvi kandidat, ki bi ga Janša morda ne požrl kot svojega naslednika. Ne vidim boljšega, v katerega bi se splačalo investirati. Desnici in Janezu Janši. Če mu je Janša naklonjen, so mu naklonjeni tudi volivci desnice. Na zavzemanje za zakonitost lahko dobi še nekaj odstotkov. Na program še nekaj. In predvsem na to, da ni ljudomrznež – lahko dobi glasove za, namesto da bodo šli ljudje na volišča in glasovali proti Janši. Pameten naslednik torej obstaja. Pametna desnica tudi. Moderna slovenska desnica enako. Vse pa je v rokah Janeza Janše. Janez Šušteršič ni umik. Janez Šušteršič je lahko zmaga. Za Janšo. Če bi Janša pred mesecem dni ne stranke, ampak vlado prepustil denimo Janezu Šušteršiču, zdaj ne bi bilo mandatarke Alenke Bratušek, ne nasprotovanja prodaji slovenskih podjetij, ne sindikalne revolucije. Bila pa bi slaba banka, bila bi posojila pametnim podjetniškim projektom in Slovenija bi bila do podjetnikov – tudi tujih vlagateljev – bolj prijazna država.

Vir: Finance