Zoran Janković je verjetno edini politični kandidat v zgodovini slovenske demokracije, ki na volitvah kandidira zato, da ne bi bil izvoljen. Mesto poslanca mu ne diši, pa vendarle kandidira za poslanski sedež, z željo, da potegne glasove za zmago svoje stranke. Javnomnenjske ankete kažejo, da se mu računica najbrž ne bo izšla, a potrebno mu je priznati pogum za igro na vse ali nič. Verjetno računa, da je javno mnenje vendarle labilna stvar in odločilna predvolilna TV soočenja še pridejo.
Ampak največji problem snovalcev njegove volilne kampanje je prav v tem, s čemer so se najbolj hvalili – da je pripravljena že več kot leto dni. Temelji namreč na utrjeni in nefleksibilni strategiji, ki se je zaradi nepredvidenega dogodka sesula kot hišica iz kart.
Prepričani so namreč bili, da bodo volitve z lahkoto dobili na antagonizmu do Janeza Janše. Janković bi pač naj bil tisti, ki bi edini lahko preprečil vrnitev Princa teme na oblast in s tem ponovni vstop Slovenije v “dark ages”. Ljudje, prestrašeni od medijsko vedeževane črne prihodnosti bi pač obkrožili Zokijevo stranko, ne glede na to, koga ali kaj njen vodja v resnici predstavlja.
In potem Jankoviću na predvečer vrhunca političnega šova z naslovom “Čakajoč rešitelja” z neba pade nek Virant, ki naj bi se na volitve podal s svojo listo.
Ne samo, da je ta birokratski nebodigatreba pokvaril skrbno zrežirano predstavo, z enim mahom je uničil tudi leto dni pripravljeno volilno strategijo. Zoran in njegovi sicer še vedno lahko volivce strašijo z JJ, a to sedaj več nujno ne pomeni, da bodo volili njega. Še več, izkazalo se je, da Virant sploh ni zarezal v Janšev, ampak predvsem v Zokijev volilni bazen.
Virant je katalizator Jankovićeve volilne kampanje, kar predstavlja nočno moro njenih načrtovalcev. Končni Zoranov uspeh je tako odvisen od kakovosti papirja, na katerem je ta “passe” volilna strategija zapisana. Če ta gori dovolj hitro, obstajajo še neke možnosti. Časa za plan B – politično sesutje Viranta, namreč kronično zmanjkuje.
Virantov vstop v predvolilno bitko se zna pokazati kot politična poteza dvajsetletja. Sicer je igra tvegana – lahko bi JJ odnesla relativno zmago, a kot kažejo ankete, je bila pri javnosti skrbno preverjena. Če seveda verjamemo v njeno nespontanost. Vsakršna naključnost namreč pomeni razočaranje za politične analitike in niti ne bi bila v čast bodočim volilnim zmagovalcem. Lepo bi namreč bilo videti sposobnost vrhunskega političnega načrtovanja tudi pri strategih desnice. Če ne zaradi drugega, zaradi uravnoteženosti političnega spopada v prihodnje.
Vir: blog Roka Čakša
