Mediji so zdravnike, ki delujejo hkrati v javnem in zasebnem sektorju, označili za dvoživke. Ti so sicer polno zaposleni v ustanovah javnega zdravstva, vendar pa poleg rednih obveznosti, ki jim jih to delovno razmerje nalaga, zmorejo in utegnejo živeti v svojem prostem času še eno življenje in opravljati zdravstvene storitve v zasebnem sektorju. Komisija za preprečevanje korupcije je v svojem mnenju o sistemskem tveganju korupcije v slovenskem zdravstvu ocenila, da so zdravstveni delavci poleg redne plače med letoma 2004 in 2013 zaslužili še dodatnih 167 milijonov evrov na račun delovanja v svojih zasebnih podjetjih.
167 milijonov si je dobrih 2900 zaposlenih v zdravstvu nagrabilo skozi svoje s.p.-je in d.o.o.-je v desetih letih dela v svojem prostem času? V povprečju so torej poleg plače pospravili dobrih 5,750 evrov bruto na leto. Upoštevaje 250 delovnih dni, pa – reci in piši – 23 evrov v povprečju na dan. Pred davki. Malce pavšalno ocenjeno, so torej delali približno eno dodatno uro na dan po končanem rednem delu. Senzacionalno. Vredno vsake minute, ki jo je za njihovo razkrinkanje porabil KPK.
Jasno, med njimi so bili takšni, ki so dejansko služili ogromne vsote denarja, takšni, ki so za zasebni sektor delali v času pripravljenosti na delo v javnem sektorju in bili za svoje delo plačani dvakrat, ter takšni, ki so paciente med svojim delom v javnih zdravstvenih ustanovah usmerjali v svojo zasebno dejavnost in obrnjeno. Hkrati pa nabor KPK zajema tudi zdravstvene delavce, ki nimajo koncesije za opravljanje zdravstvenih storitev za polni delovni čas in so svoje delo popolnoma legalno in moralno primorani deliti med javnim in zasebnim sektorjem. Zraven so tudi tisti, ki so zgolj lastniki podjetij, ki ponujajo zdravstvene storitve javnemu sektorju in celo člani nadzornih svetov teh podjetij, pri čemer zadnji za ta podjetja ne opravljajo storitev.
Na podlagi takšnega amalgama različnih profilov in motivov ter ocene vrednosti poslov, ki so jih za svoje žepe izvajali v javnem sektorju zaposleni zdravniki, KPK ocenjuje, da zaslužki sami po sebi sicer niso nujno sporni, da pa obstaja »precejšnje sistemsko korupcijsko tveganje«. Komisija celo svetuje vladi in državnemu zboru, da postopoma prepove hkratno delovanje v javnem sektorju zaposlenih zdravnikov v zasebnih ambulantah in drugih zasebnih ustanovah. Ob omejitvah, ki jih za nadurno delo v javnem zdravstvu trenutno predvideva Zujf in siceršnjem kroničnem primanjkljaju zdravnikov, se zdi ta ukrep vsaj preuranjen, če že ne znatno pretiran.
Po drugi strani se je težko znebiti občutka, da poročilo KPK zaradi vseh teh dvoživk ne opazi močvirja, ki se sicer bohoti v slovenskem javnem zdravstvu. Resnici na ljubo se KPK problema korupcije v sistemu javnega naročanja v tokratnem mnenju ne loteva, kaj šele da bi ponujala tako praktične rešitve kot jih v primeru hkratnega zaposlovanja zdravnikov v javnem in zasebnem sektorju. V svojih prejšnjih poročilih o korupciji v javnem zdravstvu se KPK s predlogi zelo generalno osredotoča na reformo sistema javnega naročanja.
Pri javnem naročanju v zdravstvu govorimo o povsem drugem redu velikosti zneskov od tistih, ki so jih pridelale »dvoživke«. Univerzitetni klinični center Ljubljana je po podatkih Supervizorja KPK v letu 2013 opravil za dobrih 190 milijonov evrov poslov s 1555 poslovnimi subjekti. S skupno 88 milijoni evrov javnih naročil, opravljenih s skupno 1378 subjekti, sledita Univerzitetni klinični center Maribor in Splošna bolnišnica Izola. Na strani prejemnikov javnih sredstev je že samo Kemofarmacija z javnimi subjekti v letu 2013 opravila za slabih 190 milijonov evrov poslov. Sklepajoč zgolj in samo na podlagi vrednosti in števila sklenjenih poslov obstaja precejšnje tveganje za sistemsko korupcijo predvsem na področju javnih naročil.
Več lahko preberete v Dnevniku.
