Bruseljski sindrom

oli rehnKaj si misli Evropa o Sloveniji v odločilnih tednih, ko se bo razkrila slovenska srednjeročna usoda? No, recimo, da tako: bruseljsko mnenje o Ljubljani je kot pravljica. Beremo ga lahko na več nivojih. Skratka, ko spregovorijo bruseljski birokrati, moramo vselej brati “podnapise” za pravilno razumevanje. V prvi vrsti zato, ker so bruseljski funkcionarji zelo podobni poklicnim diplomatom: če rečejo “da”, je to “morda”, če rečejo “morda”, je to “ne”, besedice “ne” pa itak nikoli ne izgovorijo. Tako da…

Mrtvo-hladne številke

… evropska stališča o Sloveniji (in o drugih državah članicah) so vedno in skrbno zavite v celofan. Kljub temu pa iz drugih “virov” lahko razberemo neko splošno sliko, ki si jo o državi ustvarjajo evropski funkcionarji. To so na primer podatki, ki jih periodično objavljajo organi Evropske unije. Prejšnji teden je Evropska komisija objavila svoje napovedi o zdravstvenem stanju držav članic… in Sloveniji se ne piše nič dobrega. “To je bilo že znano”, bi lahko komentiral marsikdo. Drži: podobne napovedi so izdelali slovenski makroekonomski urad, Mednarodni denarni sklad in še več drugih bolj ali manj institucionalnih organov. Napovedi Evropske komisije so bile morda samo zadnji pečat na negativno naravnanost slovenskih javnih financ. In realnejša slika tega, kar evrokrati skrivajo za svojim diplomatskim jezikom. In kaj torej kažejo napovedi Evropske komisije? Predvsem to, da bo Slovenija v letošnjem letu zabeležila nov izrazit padec gospodarstva, v višini 2,7 % BDP. V naslednjem letu pa naj bi Slovenija bila še edina država evroobmočja poleg hirajočega Cipra, ki bo še vedno v recesiji: to je dokaj skrb vzbujajoč podatek, če pomislimo, da bo leto 2014 za večino držav leto novega zagona. Slovenija naj bi naslednje leto sklenila z minusom v višini dobrega odstotka BDP. “To je fiziološko”, sicer pravijo bruseljski možje: “Slovenija je nekoliko kasneje občutila krizo, zato bo tudi nekoliko pozneje iz nje izšla”. To bo morda držalo: napovedi Komisije govorijo, da bo Slovenija leto 2015 sklenila z gospodarsko rastjo v višini 0,7 %. So pa še drugi kazalci, ki Sloveniji ne obetajo nič dobrega. Ljubljano bi morali skrbeti predvsem podatki Komisije o javnem primanjkljaju: to je negativni obračun poslovnega leta za slovenske finance oziroma negativni saldo med prihodki v državno blagajno in odhodki iz nje. Najvišja meja primanjkljaja, ki jo dovoljuje Evropa (pakt stabilnosti iz Maastrichta), znaša 3 % BDP, Slovenija pa bo letošnje leto sklenila s primanjkljajem v višini 5,8 %, naslednje pa celo s 7,1 odstotnim primanjkljajem. Celo leta 2015 naj bi po napovedih Komisije Slovenija svojega primanjkljaja ne znižala pod raven 3 % (takrat naj bi znašal 3,8 % BDP).

K seriji številk okoli slovenskega primanjkljaja je treba pripisati še dve pojasnili: po prvih “priporočilih” Evropske komisije iz leta 2009 (takrat je bil proti Sloveniji uveden postopek zaradi prekoračitve maastrichtskih kriterijev) naj bi Slovenija morala zadostiti maastrichtskim pogojem do letošnjega leta. Ko je v začetku 2013 postalo jasno, da je to neuresničljiv cilj, je Komisija Sloveniji dodelila dodatni dve leti, da izpolni domačo nalogo: skratka, mejo 3 % naj bi Slovenija dosegla do leta 2015. Vlada je sicer predstavila proračun, po katerem naj bi že prihodnje leto Sloveniji uspelo svojo javnofinančno sliko spraviti pod to mejo. Razlika med zagotovili vlade in napovedmi Evropske komisije pa je tako velika, da je že paradoksalna. Drugo pojasnilo: na priporočilo Evrope je Slovenija maja v ustavo zapisala zlato pravilo oziroma zavezo, da bo prihodke in odhodke uravnotežila in tako izničila primanjkljaj. In to že do leta 2015: to je seveda danes le utopija. A kako se bo s to utopijo, ki je zapisana v osnovnem dokumentu slovenske državnosti, soočila Slovenija leta 2015, ko bo kršila ustavna načela, je drugo vprašanje.

Negotova in dolga pot

Komisar pri Evropski komisiji, ki je komentiral napovedi za Slovenijo, je Olli Rehn (na sliki), odgovoren za finančne in monetarne zadeve. Dejal je, da Slovenija še ni odpisana in da se lahko reši sama, če bo primerno izpolnila spomladanska priporočila Evropske komisije. To, kar je Rehn povedal na tiskovni konferenci, je mogoče slišati tudi v neuradnih izjavah številnih evropskih birokratov, ki poznajo položaj Slovenije. Nihče sicer ne napoveduje apokalipse (diplomatski jezik jim je dokaj blizu), mnogi pa na to namigujejo. Vselej pa je prisotna “olajševalna okoliščina”, ki se glasi “razen v primeru, da Slovenija opravi domačo nalogo”. Omenjeno domačo nalogo, ki jo je spomladi Evropa predstavila v devetih točkah, lahko strnemo v naslednje postavke: konsolidacija javnih financ, strukturne reforme, privatizacija državnega premoženja in sanacija bančnega sektorja.

O konsolidaciji javnih financ smo spregovorili v gornjih vrsticah, o privatizaciji pa prejšnji teden na tem mestu. Kaj pa preostali dve postavki? Strukturnih reform se je sicer Slovenija lotila (že v letu 2012 pod Janševo vlado in nato vse do danes): vtis pa je, da te reforme večkrat niso bile pripravljene dovolj učinkovito in da so jih pripravili z edinim namenom, da se zadovolji Evropa. Pokojninsko reformo, ki je bila sprejeta lani, bo tako najbrž potrebno že v srednjeročnem obdobju spet vzeti v pretres. Tako ali drugače bo treba poseči tudi v število zaposlenih v javnem sektorju (oziroma v maso plač) ter na trg dela. Tri ključne točke, ki jih je Slovenija sicer že “reformirala”, a najbrž ne dovolj. Nazadnje še bančni sektor, ki je “največji krivec” za današnje stanje: od končne ocene, kako velika je luknja v slovenskih bankah, bo najbrž tudi odvisno, ali bo Slovenija prisiljena prositi za pomoč. Vlada je v proračunu 2014 predvidela luknjo, ki jo bo treba pokriti z dokapitalizacijami v višini 1,2 milijarde evrov. O realnosti te ocene pa mnogi dvomijo: France Arhar, direktor Združenja bank Slovenije, je potrebo po dokapitalizaciji ocenil v vrednosti 5 milijard evrov, bonitetna hiša Fitch pa na 4,6 milijarde evrov. To so številke, ki so za slovensko vzdržnost daleč previsoke. Končna ocena bančne luknje naj bi bila znana 13. decembra, v Sloveniji pa bodo do takrat zadrževali dih. Pot je še dolga in negotova.

Pripis uredništva: V duhu sodelovanja med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.