Brščič: “Janševa ocena javnih financ je realna”

Na Siol.net se je Barbara Grm pogovarjala z ekonomistom Bernardom Brščičem. Na Časnik.si objavljamo prvi del pogovora.

Nedavno je predsednik vlade Janez Janša dejal, da je možnost zadolževanja države že zdaj skrajno otežena, skoraj onemogočena. “Oktobra nam grozi nelikvidnost, če nam ne bo uspelo prodati obveznic,” je opozoril. Nam je Janša zgolj nalil čistega vina ali menite, da je pri svojih ocenah morda pretiraval?

Menim, da gre za stvarno oceno stanja. Slovenija se je znašla na robu javnofinančnega zloma. Res je sicer, da smo glede na stog javnega dolga z 49-odstotnim deležem v BDP med podpovprečno zadolženimi članicami Evropske unije, a pogubna je dinamika povečevanja tega, z zmernih 22,9 odstotka v letu 2008 je narasel na skoraj polovico BDP, več kot stoodstotno povečanje v samo treh letih. Temu dodajte še obljube, ki jih je vlada v prejšnjem mandatu pošiljala v Bruselj, mislim na program stabilnosti in nacionalni reformni program, in napovedovala javnofinančno konsolidacijo, a nobene obljube ni uresničila. Še huje, namesto postopnega zmanjševanja proračunskega primanjkljaja smo lani s 6,4-odstotnim primanjkljajem dosegli vrhunec. Z vodenjem neodgovorne, razbrzdane fiskalne politike v preteklih letih smo v celoti izgubili verodostojnost pri naših evropskih partnerjih in na mednarodnih finančnih trgih. Slovenija je postala eden izmed evropskih bolnikov in ne preseneča, da slovenski S postaja del neprijetnega akronima svinjskih držav PIIGSS.

Dejstvo je, da slovenska desetletna obveznica kotira okoli sedemodstotne zahtevane donosnosti in ta že dalj časa prehiteva italijansko in celo špansko. Še bolj skrb zbujajoča je izjemna nelikvidnost slovenskega javnega dolga, zaradi majhnosti države in upadajočega zaupanja je obseg trgovanja v zadnjih treh letih opazno upadel, kar napotuje k resni skrbi o pripravljenosti kupovanja dolgoročnega slovenskega javnega dolga. Ob upoštevanju potreb proračuna in upravljanja javnega dolga so upravičene skrbi za zmožnost njegovega refinanciranja in financiranje tekočega proračunskega primanjkljaja tudi pri sedemodstotni ali celo višji obrestni meri. Sloveniji tuji posojilojemalci preprosto ne zaupajo. Ob povedanem so ocene o grozeči nelikvidnosti razumne, utemeljene na realističnem uvidu.

Ekonomist Jože P. Damijan se je na svojem blogu zaradi Janševih izjav javno spraševal, ali je premier neprišteven, gospodarstvenik Peter Kraljič pa je Janševo izjavo označil za nespametno, saj po njegovem daje “zelo negativen vtis o Sloveniji”. Kako komentirate takšne odzive Damijana in Kraljiča?

Težke besede, ki jih omenjate, so znak neomikanega javnega diskurza in odsotnosti politične kulture, ki v zadnjem času zaznamujeta slovenski javni prostor. Kot rečeno, slovenska javnofinančna slika je izrazito mrakobna. Če se izrazim v poslovnem jeziku, Slovenija je proizvod, ki ga v tujini nihče noče več kupovati, zgolj nekateri med nami so še prepričani o njegovih odlikah. Predsednik vlade je državljanom zgolj nalil čistega vina in opustil retoriko evropskih kolegov, utemeljeno na leporečniškem sajenju rožic in politični gostobesednosti. Menim, da pristopi Maria Montija, Maria Rajoya, Joseja Socratesa, ki temeljijo na zanikanju realnosti o nepotrebnosti tuje pomoči, zavajanju državljanov i n posojilodajalcev ter politiki navidezno belih laži, na koncu dneva na obrodijo sadov. Dve od treh omenjenih držav sta že zaprosili za pomoč in to nekaj dni po verolomnih izjavah predsednikov vlad, tretja pa je zaprosila pod neprestano grožnjo nujnosti. Mislim, da se politični “spin” z zanikanjem realnosti preprosto ne splača, v tem pogledu tozadevna retorična posebnost Slovenije dolgoročno ni slaba. No, res pa ostaja alternativa odkritosti, naslonitev na starodavni uvid Boecija; Si tacuisses, philosophus mansisses (op. če bi še naprej molčal, bi še naprej ostal filozof).

Bi tovrstne Janševe besede resnično lahko škodovale Sloveniji?

Dvomim. Podcenjujoče do finančnih trgov, vlagateljev in analitikov bi bilo pripisovati jim odločitve na podlagi izjav. Vendarle se razumni ljudje odločajo na osnovi dejstev, ne na osnovi izjav. Menim, da izjave, ki temeljijo na stvarni oceni stanja, ne morejo poslabšati ne bonitete države ne pomembno vplivati na stroške zadolževanja. Drugače je, če je iz izjav vodilnih politikov mogoče sklepati o neprištevnosti oziroma pojavnosti osebnostnih motenj. To bi seveda lahko vplivalo na oceno opravilne sposobnosti in reformne zmožnosti vlade. No, če je tako, potem nas je v Sloveniji vedno več neprištevnih in osebnostno motenih, ko vidimo resno nevarnost razglasitve plačilne nesposobnosti države. Naj dodam, tudi dosedanje izkušnje s slovenskimi doktor Panglosi in njihovo metaforiko o semaforjih, nemških vlakih in varnih straneh radarja me napotujejo k ugotovitvi, da se politično leporečje dolgoročno ne obnese in privede zgolj do izgube verodostojnosti države.

Več: Siol.net