Kadar pisatelj ustvarja književno delo, si v resnici zamišlja več različnih likov, ki jih poveže v medsebojne odnose v skladu z zamišljenim tokom dela. Pisatelj ne predstavlja samo likov v smislu, kako na zunaj izgledajo, kaj govorijo in kako se obnašajo, temveč nas vodi v njihov notranji, čustveni svet, prikazujoč, kaj se vse dogaja v njihovih dušah.
Ko bralec prebira roman o nekem liku, odkriva njegove notranje motive in želje, skrita čustva in intimna razmišljanja, skrite načrte za uresničitev osebnih ciljev. Vsak od teh likov ima neko svojo psihologijo, notranjo logiko. Vsak bi bil lahko literarna predstavitev neke realne osebe.
Branje spodbuja številne psihične funkcije, predvsem domišljijo. Ko prebiramo neko literarno delo, se besede in stavke v naši zavesti pretvarjamo v odgovarjajoče psihične slike, predstave.
Zadovoljstvo bralca je ravno v tej interakciji prebranega teksta s spodbujanjem notranjih vsebin pri bralcu. Včasih se ta interaktivni proces imenuje sodelovalna imaginacija.
Za razliko od bralca knjige, katerega prebrana vsebina spodbuja, da ustvari določeni bogat tok duševnih predstav v interakciji s pisateljevem opisom, so duševne predstave pri gledalcu televizije ali filma veliko siromašnejše in pasivnejše. Gledalec namreč z vsemi čutili samo vpija vnaprej pripravljene dražljaje.
Ni velike razlike med tistim, kar gledamo in tistim, kar si predstavljamo v zavesti. Pri filmih je sodelovalna imaginacija minimalna, prilagojena na nivo gledalčevih hitrih asociacij in nezavednih reakcij.
Še pomembnejše je, da film zelo težko predstavi gledalcu notranji svet, psihologijo nekega določenega lika, kot to zmore bralcu predstaviti dober pisatelj v romanu. Gledalec si lahko določen lik razloži le na površnem nivoju videnega in izgovorjenega.
Umanjka mu razmišljanje, notranji govor, intimna dilema in notranja borba predstavljenega lika. Zato je branje zelo pomembno za razvijanje razumevanja doživljanja drugih ljudi, empatije.
Odrasli bralec v prebranem teži k prepoznanju tiste situacije, ki jo je doživel v svojem lastnem življenju, da tako v drugih likih najde sebe. Mladi bralec, otrok ali mladostnik, oseba, ki še nima dovolj lastnih osebnih izkušenj, pa se skozi prebrano uči o ljudeh, o njihovi notranji psihologiji.
Uči se razlikovati ljudi od sebe in ljudi med seboj ter na podlagi razumevanja teh različnosti bolje znajti med ljudmi.
Zelo je pomembno, da mladi ljudje veliko berejo, ker se tako spoznavajo z liki in njihovo notranjostjo. Zato lahko zaključimo, da je branje knjig zelo važno za razvijanje čustvene in socialne pismenosti mladih ljudi.
Na žalost je danes mladi generaciji gledanje filmov in serij v veliki meri odmaknilo branje. Kako se bo to pokazalo na sposobnosti novih generacij, da se vživljajo v druge, bo pokazal čas. Tisti starši, ki nočejo tvegati, bodo iskali načine, da pri svojih otrocih razvijajo ljubezen do knjig.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
