Temperatura slovenske predvolilne politične scene se nezadržno približuje svojemu vrelišču. Strankam do 4. decembra ostaja le še malo časa, da svoje volivce poskušajo prepričati o primernosti svojega programa; v kolikor lahko računajo na to, da se bo ljudstvo odločalo na podlagi vsebine programa in ne na podlagi vnaprejšnje opredeljnosti. V kolikor se ljudstvo ne bo odločalo na podlagi kulta osebnosti ali, bolje rečeno, simpatičnosti (takšna pač je, žal, realnost mnogokaterega). Ravno v tem tiči razlog, da, kakor se je slikovito izrazil že nek drug pisec spletnega portala Časnik.si, domet programov novih političnih strank in list ne sega daleč v čas po volitvah. Pa s tem nimam v mislih pomanjkanje gospodarskega, vodstvenega ali kakšnega drugega znanja in načrtov. V mislih imam politične načrte, ki so v resnici lastna propaganda, realno gledano pa huda politična improvizacija, ker ob vsem leporečenju spregledajo bistveno, (so)človeka. Pa s tem ponovno nimam v mislih (socialnih) bonbončkov, ki jih voditelji strank in list odvijajo na televizijskih srečanjih. V mislih imam to, da v svojih političnih strategijah pozabljajo na tiste vsebine in temeljne principe, ki so bili predložene že dolga tega. Nekateri jim skušajo pridati Božji prst, nasprotniki, ki temu ostro oporekajo, pa se strinjajo saj v tem, da so (bile) zelo dobro premišljene in da veljajo za vse čase in družbe. Govorimo nameč o desetih Božjih zapovedih.
Predložene že dolgo tega
Sodobne kritične šole sedanje oblike desetih zapovedi ne pripisujejo Mojzesovi dobi. V 19. stoletju so zgodovinsko-kritične metode ovrgle vsakršno povezavo med dekalogom in Mojzesom. Neenotnosti in nedoslednosti, preskoki iz prve osebe govornika v tretjo, različni utemeljitvi sobotne zapovedi v 2 Mz in 5 Mz ipd., so strokovnjake usmerile k iskanju oz. rekonstrukciji izvirne oblike desetih zapovedi.
Izvirna oblika zapovedi je vsebovala zelo kratke brezpogojne izjave oz. zapovedi. To so bili kratki kategorični stavki, večinoma v negativni obliki. Med strokovnjaki obstaja soglasje, da je starejša oblika najbolje ohranjena v prvi, šesti, sedmi, osmi in deveti zapovedi – po judovskem številčenju. Razlaga, opravičilo oz. obljube, ki so povezane z drugo, četrto in peto zapovedjo, in (pozor) naštevanje stvari, po katerih ne smemo hlepeti/poželeti v deseti zapovedi (»ne žene bližnjega svojega, ne hlapca njegovega, ne dekle njegove, ne vola, ne osla njegovega, ne ničesar, kar je bližnjega tvojega …«), so rezultati kasnejših sprememb in redakcij. Ob tem moramo biti pozorni na dejstvo, da kadar je govora o razvoju starozaveznega prava, je razširitev vedno odgovarjala določeni potrebi: daljše zapovedi in pogosteje navedeni zakoni so bili tisti, s katerimi je imela izraelska skupnost največ problemov. Lahko povemo tudi drugače: vsaka zapoved v dekalogu je tako kratka, kot je le mogoče, ob tem vsaka dodatna beseda predstavlja rezultat posebne potrebe in je rezultat spreminjanja uporabe.
Deseta Božja zapoved – odsev stanja družbe
Kaj ta dejstva povedo o deseti Božji zapovedi? Povedo, da je od vseh zapovedi, ki se nahajajo v drugi polovici diptiha (po judovsem štetju), tj. v polovici, ki se ukvarja z odnosom človek-človek, deseta Božja zapoved najdaljša, in je bila torej podvržena največ spremembam.
Govori o tem, da je izraelska skupnost z družbeno realnostjo, tj. posledicami dejanj poželenja, na katero se deseta Božja zapoved odziva, imela nemalo preglavic. S prepovedjo dejanj poželenja se deseta Božja zapoved namreč odziva na tisto družbeno oz. socialno stanje, ki je nastalo zaradi človeških dejanj poželenja (v najširšem pomenu besede, tj. prilaščanje zemlje (prim. “Poželijo polja in jih pograbijo, hiše in jih vzamejo …“ (Mih 2,2)), izkoriščanje dninarjev, jemanje obresti, jemanje zastavljenjega, podkupovanje sodnikov v namen prodaje dolžnikov v suženjstvo, goljufanje pri utežnih merah itd.). Deseta Božja zapoved, in s tem se nikakor ne izčrpa, prepoveduje poželenje, katerega posledica je revščina ekonomskega izkoriščanja. Naštevanje stvari, po katerih ne smemo hlepeti, v povezavi z deseto zapovedjo – hiše, žene, hlapca, dekle, vola, osla oz. ničesar kar je bližnjega tvojega –, je rezultat družbene stvarnosti, najverjetneje revščine, ki je bila posledica človeških dejanja poželenja.
Politični progami strank – stanje v slovenski družbi in političnem sistemu danes?
Čeprav je res, da se izraelska družba od svojih (starejših) sosedov, vsaj kar zadeva odnos do šibkih slojev, ni razlikovala v ničemer bistvenem, je reven, nižji sloj družbe vendarle imel za svoje preživetje veliko boljše pravne in politične pogoje. Kaj imam s tem v mislih? Obliko desete Božje zapovedi, kakor jo poznamo danes. Dolžina desete Božje zapovedi namreč ne odseva le »težav«, tj. anomalije, ki ga je povzročalo poželenje in njega konkretizacija. Nesporno namreč odkriva tudi obratno – močno tendenco Izraela, da bi te »napake« družbenega sistema zakrpal in odpravil. Z avtoriteto Boga, kajpak.
Ob vsem tem se lahko vrnemo k vprašanju dometa slovenskih političnih strank. Kot vsi ostali državljani, ki bodo 4. decembra odšli na volišča, se namreč sprašujem: kaj pomeni strokovnost in usposobljenost, nastop in uspeh v gospodarskem pogledu, ko ob vsem tem pozabljajo na človeka in na njegovega Stvarnika? Kaj torej nove in stare stranke lahko ponudijo »novega«? Morda prepoved dejanj poželenja, vsaj za začetek.
