Rok Čakš na Drugem svetu analizira stanje po referendumu o arbitražnem sporazumu.
Težko bi našli zgodovinski trenutek, v katerem bi srca voditeljev slovenskega in hrvaškega naroda bila bolj enotno, kot minuli teden, ko je (ob)stal arbitražni sporazum. Sloga, prijateljstvo, morda celo ljubezen, so sinonimi za medsosedske odnose v mednarodnem političnem mandatu Pahor-Kosor. Slovenci smo si oddahnili. Končno bomo mirne vesti dopustovali na Jadranu in brezskrbno lizali hrvaški sladoled. Ironično, a prav želja po hrvaškem morju je bil glavni podzavestni argument v prid sprejetja arbitražnega sporazuma. Pa kaj potem, če izgubimo tistih nekaj metrov motnih voda Piranskega zaliva. Pridobili bomo sinjega morja vse do Dubrovnika in še čez. Evropska unija so vendar igre brez meja. Seveda, brez meja, kot nekoč v “večni” Jugoslaviji.
Navkljub občutku, da je spopad za arbitražni sporazum Slovence ponovno razdelil po tradicionalni ideološki ločnici, pozornejše oko opazi nekonvencionalno logiko tokrat sklepajočih se zavezništev. Ne spomnim se, da bi se že kdajkoli prej zgodilo, pa najsi v notranji ali mednarodni politiki, da bi boj za isti cilj tako tesno povezal slovensko levico z Vatikanom in Združenimi državami Amerike. In kar je še najbolj zanimivo, tovrstne „kolaboracije“ vsaj javno ni problematiziral nihče od vedno kritičnih javnomnenjskih voditeljev, ki jim ponavadi zasmrdi vsak tovrstni „prijateljski nasvet“ s strani naših „imperialističnih bratov“. (spomnimo se samo Vilnuške izjave).
Preberite članek do konca na Drugem svetu.
Foto: Aleš Čerin
