Bolezen, strah in pregled

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Z lahkoto se bomo strinjali, da je zdravje ena od najvišjih življenjskih vrednot. Toda zdravje spada med tiste vrednote, ki niso toliko pomembne, dokler smo zdravi. Postane pa najpomembnejša vrednota, kadar postane ogroženo, ko zbolimo.

Zdravi ljudje imajo zaupanje v delovanje lastnega organizma, tako da ne razmišljajo o možnosti, da zbolijo. Sprememba nastane, ko nekdo opazi, da organizem deluje nepravilno ali kadar se pojavi bolečina, ki je signal oz. opozorilo, da nekaj v telesu ni v redu.

Strah in zaskrbljenost sta normalni človeški reakciji na pojav simptoma. Prav tako razmišljanje o raznih možnih boleznih, ki se skrivajo za tem pojavom simptoma. Razmišljamo tudi o možnih negativnih posledicah, ki bi jih resna bolezen imela na že vzpostavljen način življenja določene osebe in o posledicah te bolezni na bližnje ljudi, posebej, če so ti od bolnika oz. od zaskrbljenca odvisni. Tako razmišljanje okrepi strah in zaskrbljenost in na koncu izpade, da so zelo neprijetna čustva »kazen« za tako razmišljanje.

Splošno znano je, da se bolezen najbolje zdravi v zgodnji fazi poteka, tako da ljudje vedo, da je razumna reakcija na pojav simptoma obisk zdravnika z željo po pregledu. Toda opisano čustveno stanje vpliva na človeško obnašanje dosti močneje od razuma. Namesto da se ukvarjajo s simptomi, ljudje začnejo nezavedno zmanjševati svoj strah pred boleznijo; zmanjšujejo pomen simptomov bolezni in tegob, ki jih doživljajo kot nepomembne, ali pa prenehajo razmišljati o možnosti, da so bolni, kar posledično pomeni, da se ne počutijo več vznemirjene. Vsa omenjena dejanja spadajo v psihološki mehanizem negacije in zanikanja.

Pri tem jim pomaga tudi reakcija najbližjih, ki so enako zaskrbljeni in prestrašeni in imajo nezavedni motiv, da s pomočjo sočutja zmanjšujejo strah osebe, ki jo imajo radi, hkrati pa hočejo zmanjšati tudi lastne strahove. Simptomu bolezni postavijo nasproti povezavo oz. kombinacijo optimizma, »pozitivnega razmišljanja«, in ljudskih, domačih zdravil, kar je kolektivno zanikanje pomembnosti simptoma.

Rezultat tega je, da po podatkih ene izmed raziskav izpred nekaj let naši ljudje v povprečju odidejo na zdravniški pregled skoraj dva meseca po pojavu prvih simptomov. Šele ko razno »zdravljenje«, ki ga sami izvajajo in ki jih pomirja, ne daje rezultatov, ker se simptom poslabšuje, takrat ni več dovoljeno misliti in govoriti: “Le zakaj bi šel do doktorja, ker mi bo v vsakem primeru našel neko bolezen.”

Z zavračanjem preventivnega pregleda sami sebi zmanjšujejo možnost, da bi zdravnik pravočasno prepoznal neko težko zahrbtno bolezen, ki se razvija, in pri tem ne čutijo bolečine (npr. rak materničnega vratu, rak debelega črevesa, diabetes …). Ali v primeru, kadar gre za odkrivanje bolezni v daljšem obdobju, v katerem ni znakov.

Kaj je boljše: iti k zobozdravniku, ko boli zob, ali iti k njemu, da zob ne bi zabolel? Rešitev je v krepitvi razuma in ne v prisili.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.