Aktivisti LGBT v resnici želijo spremeniti moralni nauk Cerkve

V Katoliški cerkvi je nedavno zelo odmevala razprava o dopisovanju med nekdanjim nuncijem v ZDA, nadškofom Carlom M. Viganňjem, in prefektom Kongregacije za škofe, kardinalom Marcom Ouelletom, glede nekdanjega kardinala Theodora McCarricka in papeža Frančiška. Zaradi prikrivanja več kot tisoč spolnih zlorab otrok, ki jih je zagrešilo več kot 300 duhovnikov, je pred kratkim odstopil ameriški kardinal Donald Wuerl …

Vprašanje o krivdi zaradi nedejavnosti vrhov Katoliške cerkve v zvezi s pedofilijo je resno, a v tej zadevi ni edino in najpomembnejše vprašanje, četudi so te afere dobile velike razsežnosti. Potrebno se je vprašati tudi o koreninah škandalov.

Sočasno ob spoznavanju te bridke resničnosti, postaja jasno tudi to, da v Katoliški cerkvi obstajajo gejevska združenja (klubi, forumi, lobiji …). Spodbujajo in financirajo jih tudi nekateri kardinali in škofje (npr. ameriški kardinal Blase Cupich?). Znano je, da so nekateri duhovniki istospolno usmerjeni in v Cerkvi opravljajo pomembne funkcije. Sociološke raziskave so že pred več desetletji ugotavljale, da je v ZDA homoseksualno usmerjenih okoli 50 % klerikov in kandidatov za duhovništvo. Danes jih je verjetno še več.

Prizadevanje za legitimacijo LGBT je javno in se poslužuje tudi katoliških medijev

Lahko rečemo, da se bije boj za legitimacijo LGBT v Cerkvi, za to, da bi to postalo v njej nekaj normalnega. To prizadevanje je javno in se poslužuje tudi katoliških medijev in drugih cerkvenih struktur. Če je vprašanje z zakonodajo urejeno v družbi, se zdi nujno to doseči tudi v Cerkvi. Kristjani naj bi se osvobodili t. i. »homofobije« in seksualne zavrtosti.

Vprašati pa se je potrebno o povezanosti med homoseksualnostjo in spolnim nasiljem klerikov. Znanstvene raziskave ugotavljajo, da je med t. i. »pedofili« 40 % homoseksualcev. Imajo prav tisti, ki zagovarjajo, da sta homoseksualnost in »pedofilija« dve povsem različni zadevi, medtem ko so raziskave pokazale, da homoseksualci zagrešijo 80 % tovrstnih zločinov? Ali Cerkev s tem, ko udomačuje homoseksualnost in prakticira posvečevanje homoseksualno usmerjenih kandidatov za duhovništvo, ne dela samomora?

Dejstvo je, da gre pri legitimizaciji homoseksualnosti v Cerkvi za spreminjanje njenega nauka. Pri tem aktivisti LGBT zavajajo javnost s pomočjo zlorabe jezika. Besede, kot so »sprejemanje« istospolnih oseb, »solidarnost«, »razumevanje«, »odprtost« …, niso ustrezne za to, kar hočejo doseči. V resnici želijo spremeniti moralni nauk Cerkve, krščansko antropologijo, biblično teologijo … Na novo in drugače kot doslej razlagajo nauk o stvarjenju sveta, odlomek o Sodomi in Gomori, ostre besede apostola Pavla o hotnikih moških, zahtevajo spremembo katekizma …

V Cerkvi do sedaj »smrtni grehi« postajajo človekova pravica

Legitimizacija homoseksualnosti v Cerkvi je v nasprotju z njeno dvatisočletno zgodovino in sproža med kristjani razdeljenost, zmedo in zaskrbljenost. Lahko to vodi tudi v nov razkol Katoliške cerkve, ki bo primerljiv s tistima iz leta 1054 in 1517?

Več ali manj se vsi strinjamo, da je pedofilija zločin in je tako v Cerkvi kakor zunaj nje velika rana človeštva. Mnogi, ki zaradi tega napadajo Cerkev, pa hkrati podpirajo homoseksualnost in se zavzemajo za pravice homoseksualcev v Cerkvi. V resnici pa prav homoseksualno usmerjeni duhovniki in škofje zagrešijo največ zločinov »pedofilije« in tudi drugih seksualnih zlorab. V resnici, če smo natančni, v večini primerov ne gre za pedofilijo, ki je zloraba otrok pred spolno dozorelostjo, temveč za »efebofilijo« – zlorabljanje pubertetnikov in mladostnikov med 12. in 16. letom; še bolj natančno povedano: gre za »pederastijo« – zlorabljanje pubertetnikov in mladostnikov. Zelo malo se govori o spolnih zlorabah že 18 in več let starih oseb, ki so prav tako kaznivo dejanje in so nedopustne.

Merila za presojanje homoseksualno usmerjenih kandidatov za duhovništvo

Očitno se je Cerkev v času Benedikta XVI. tega vprašanja zavedala, zato je stopilo v veljavo navodilo Svetega sedeža o merilih presojanja homoseksualno usmerjenih kandidatov za duhovništvo (Ratio fundamentalis institutionis sacerdotalis, 2005). Homoseksualno usmerjeni kandidati za duhovništvo ne bi smeli biti posvečeni v duhovnike. Ali se škofje in odgovorni v semeniščih tega držijo? Ali pa tudi to navodilo sploh ne velja več? Ali je problem v tem, da se ta dokument še vedno priznava, a se ga različno interpretira, ker je nedorečen?

Omenjeni dokument homoseksualno usmerjene kandidate razdeli na tri kategorije: na tiste, ki homoseksualnost prakticirajo; na tiste, ki imajo močno homoseksualno usmerjenost; in na tiste, ki podpirajo gejevsko kulturo. Ko gre za prvo in tretjo kategorijo, je jasno: taka oseba, ob vsem dolžnem spoštovanju do nje, ne more biti posvečena v duhovništvo. Problem je druga kategorija: kdo in kako presoja, ali ima neka oseba močno ali le rahlo in prehodno homoseksualno tendenco? Kaj pa, če se bo ta tendenca po posvečenju razvila in povečala? V tem primeru bi morali odgovorni možje počakati, da »prehodna, razvojna homoseksualna nagnjenja« preidejo.

Legitimizacija homoseksualnosti v resnici ni le zadeva Katoliške cerkve

Vprašanje legitimizacije homoseksualnosti pa v resnici ni le zadeva Katoliške cerkve, temveč je problem celotne družbe. Po nekaterih ocenah kleriki zagrešijo okoli 10 % t. i. pedofilije, kar ni malo. Vseeno  pa se je potrebno vprašati tudi o še okoli 90 % tovrstnih zločinov. (ne da bi s tem opravičevali klerike!)

Ali bomo denar in energijo vlagali le v medijsko propagando LGBT in po drugi strani v medijski linč seksualnih škandalov, v sodne tožbe, psihoterapijo, namenjeno žrtvam, in v zapore za zločince, ob tem pa nič naredili na področju preventive? Mar ni sprevrženo in hinavsko, da družba, ki celo v vrtcih in šolah vzgaja otroke za homoseksualnost, hkrati obsoja pedofilijo, ki jo proizvaja sama? Oblasti dvakrat kradejo davkoplačevalskih denar: prvič za »gendersko« indoktrinacijo in drugič za odpravljanje škodljivih posledic le te. Kje je pamet?

Objavljeno v Slovenskem času, prilogi tednika Družina, decembra 2018