Pogovarjali smo se z uglednim zdravnikom dr. Blažem Mrevljetom. V daljšem pogovoru nam je na svojevrsten in direkten način predstavil, zakaj ga je njegova poklicna pot vodila izven meja Slovenije. Razkril nam je tudi, zakaj se ne namerava vrniti v Slovenijo. Povedal je tudi, na kakšen način je pripravljen pomagati z nasveti in praksami, s katerimi se je imel priložnost spoznati pri svojem delu v tujini, vsakomur, ki bi imel resne namene, da se trajno uredi slovenski zdravstveni sistem.
Slovenski javnosti je dr. Blaž Mrevlje verjetno najbolj znan kot eden redkih zdravnikov, ki se je javno upal izpostaviti, da v našem zdravstvenem sistemu prihaja do hudih anomalij pri nakupu medicinske opreme.
Vprašali smo ga od kot jemlje pogum, da jasno in glasno kritizira naš zdravstveni sistem?
Ker sem svoboden. Ker mi jutri ni treba v službo v Sloveniji, kjer še vedno vlada tihi teror. Kjer je tvoje delo ali napredovanje odvisno od nekega topoumnega in ozkogledega psihopata. Ki te bo nekam razpisal, če mu boš poljubljal prstan in migal z repkom, ali pa ne, če tega ne boš delal. Nadalje, ker je tako prav. Ker vam pred nosom pokradejo vsako leto nekaj sto milijonov vaših evrov. Ki bi lahko šli za obnovo bolnišnic. Poglejte v kakšnem razsulu je UKC Ljubljana in vse ostale bolnice. S tem denarjem bi lahko kupili nove bolniške pižame, da bi bili bolniki urejeni in ne bi hodili naokrog kot nekakšni dachauski ujetniki. Ta denar bi lahko namenili za boljše plače, predvsem medicinskih sester in nemedicinskega osebja, ki danes za trdo delo dobivajo človeka nedostojne mezde. Pa še bi ga ostalo za nabavo nove opreme, za raziskave in razvoj.
Pa ne grejo. Ker nič ne naredite. Sedite in gledate, kako gre vaš davkoplačevalski denar v jadrnice, motorne čolne, vile prašičev pri koritu skorumpiranega zemljaričarskega, jugoslovanskega socialističnega zdravstva. Medtem, ko zbirate plastične zamaške za nabavo preplačane opreme v javnih bolnišnicah, ki se sicer financirajo iz vašega davkoplačevalskega denarja, in umirate v predolgih čakalnih vrstah.
In naj vas popravim. V vašem zdravstvenem sistemu ne prihaja do hudih anomalij – to je zelo omiljena oblika resnice. V vašem zdravstvenem sistemu prihaja do organiziranega kriminala in sistemske korupcije, ki sta vključena v samo bistvo države in zaščitena s strani farsičnih institucij ugrabljene države, tudi s strani najvišjih političnih predstavnikov. Organiziran kriminal in sistemska korupcija sta prisotna v javnih zdravstvenih ustanovah, predvsem bolnišnicah. Kažeta se z vzdrževanjem nekajkrat višjih cen zdravil, medicinskih pripomočkov in naprav v primerjavi s prostim trgom EU. To se dogaja s prirejenimi javnimi razpisi, ki vse skupaj legalizirajo. To omogočajo znotraj sistema preverjeni ljudje na ključnih mestih. Določeni zdravniki, kjer se preplačan material porablja. Ključni nabavniki, kjer se dogovori sklepajo. Farsični in fikusni direktorji ustanov, ki vnaprej pripravljene pogodbe podpisujejo. Vsi dosedanji ministri in ministrice, ki so korupcijo aktivno ali pasivno ščitili na nivoju Ministrstva za zdravje. Zdravniške organizacije, ki teh pojavov ne obsodijo. In nenazadnje, farsične institucije, ki s svojim nedelom in gledanjem stran organiziran kriminal in sistemsko korupcijo v zdravstvu dokončno zaščitijo: Specializirano državno tožilstvo, Nacionalni preiskovalni urad, Agencija za varstvo konkurence in Komisija za preprečevanje korupcije. Skratka, pokvarjeni in zlagani strunarji, ki drug drugega držijo za jajca, da plenjenje v okviru dogovorne balkanske ekonomije slovenistanskega zdravstva poteka v nedogled in si med seboj delijo drobtinice. Glavnica pa se tako in tako prečrpava na račune v tujino, denimo v propadle stebre gospodarstva zamejskih Slovencev, kot jim nekateri rečejo, in davčne oaze, namenjene delovanju paradržave.
Vaša poklicna pot se je pričela v UKC Ljubljana in s tem posledično v slovenskem zdravstvenem sistemu. Nato ste jo nadaljevali še v treh drugih zdravstvenih sistemih po svetu.
Nam lahko na začetku predstavite kateri zdravstvene sisteme vse ste imeli priložnost spoznati?
Zaradi težav pri učenju posegov na srcu sem na srečo in ob pomoči mentorja z mednarodnimi povezavami, prof. dr. Marka Noča, zelo zgodaj imel priložnost oditi na izobraževanje v Krakov na Poljskem. Kjer se mi je odprl popolnoma nov svet. Po svetu sem sicer potoval ves čas že prej, samo eno je izključno turizem za teden ali dva, nekaj povsem drugega pa je, če nekje živiš več mesecev. In kozmopolitanskost milijonskega Krakova se takoj pozna. Ni zadušljivo. Vse vre. Kultura in umetnost sta na vsakem koraku.
Znanost je bistvo na vseh koncih in v vseh dejavnostih Jagiellonske univerze, ki je iz 14. stoletja. Nekaj desetletni komunistični eksperiment, kljub temu da so po drugi svetovni vojni, podobno kot pri nas, intelektualni cvet naroda pobili ali pregnali, na Poljskem, ki se ponaša z več kot 1.000 let staro zgodovino, ni imel tako uničujočega učinka kot ga je imel pri nas, ki smo večni narod hlapcev. Predvsem so bili pametni in so takoj po padcu berlinskega zidu bolj ali manj temeljito in dokončno počistili z vsemi ostanki komunizma, vključno in na prvem mestu s svojo politično policijo, ter tako omogočili, da je, čeprav v materialnem smislu dodobra zdesetkana država, hitro zadihala.
V Krakovu sem spoznal odlične in svetovnonazorske ljudi, z odprtimi glavami, z mednarodnimi povezavami, katerih bistveni cilj je akademsko udejstvovanje. Do takrat sem poznal resne raziskave v medicini samo na redkih kongresih, ki smo jih lahko obiskali, kjer smo kolege iz tujine gledali z debelimi očmi. V Krakovu pa so fantje te raziskave delali sami. Mednarodne. In to v tistem času 26 naenkrat. Bili so del njih. Ustvarjali so medicino. Pri nas pa nič. Puščava. Zaostalost. Lahko si predstavljate, da se mi je svet postavil na glavo.
Doma ni in ni šlo, saj je bil v tem nesrečnem in akademsko rudimentarnem ter življenjsko ozkogledem in primitivnem svetu doline šentflorjanske vsak poskus vpeljevanja novih stvari zatrt v kali, ubit in uničen. Tako je bilo, ko se je želelo pripeljati mednarodno študijo v univerzitetni center, organizirati brezplačno strokovno srečanje na moderen način, tudi z vključevanjem tujcev, predavati na mednarodnih konferencah in podobno. Zato sem sklenil dati odpoved. Tisto leto sem predaval na eni od ameriških konferenc in tam spoznal nemškega profesorja kardiologije, ki me je povabil v Nemčijo. Okleval nisem niti za sekundo in tam ostal skoraj 3 leta. Kasneje me je zaneslo še v Veliko Britanijo, tako da sem lahko spoznal tudi njihov NHS.
Kateri je po vašem mnenju najbolje urejen zdravstveni sistem in s tem najbolj prijazen uporabniku in zakaj?
Idealnega javnega zdravstvenega sistema ni nikjer. V vsakem kaj manjka. V vseh manjka predvsem denar. Vendar pa poskrbijo, da ga manjka čim manj. In, da tisto kar se v sistemu od davkoplačevalcev nabere, se davkoplačevalcem tudi vrne v obliki boljših storitev, opreme in vlaganja v raziskave in razvoj. In to dosežejo z resnično ničelno stopnjo tolerance do korupcije. Ne, da se ta le kot stavek skriva nekje v koalicijski pogodbi ali sesirjena valja po kosmatih ustih ministrice za zdravje.
V Nemčiji na mestu vodje specializiranega državnega tožilstva za odkrivanje najhujših oblik organiziranega kriminala ne boste videli sedeti kompromitiranega človeka, kot ga imamo pri nas. Ki so ga Britanci zaradi spornih zgodb nagnali iz BiH. Ki ima dolgo družinsko zgodovinsko brado, ki naj bi segala v srce vzhodnonemške tajne komunistične policije Stasi. Ki ima brata, ki že 20 let preprodaja na enak način lokalni bolnišnici preplačane kolčne proteze. Ne samo, da bi ga v Nemčiji kolegi pravniki nemudoma izpljunili. Izgubil bi pravniško licenco in nikoli več ne bi smel priti blizu njihovega pravnega sistema. Verjetno bi zaradi sodelovanja v kriminalu, kar pasivno ščitenje korupcije na takem položaju dejansko je, celo sedel v zaporu. Pri nas pa so mu, kljub zgornjim dejstvom in še temu, da se je znašel celo na parlamentarni preiskovalni komisiji s področja korupcije v zdravstvu, ki jo vodi gospa Jelka Godec, kot edinemu kandidatu potrdili ponovni mandat za vodjo Specializiranega državnega tožilstva. In potrdili so ga, da kljub vsemu znanemu na tem področju (namenoma) v petih letih prejšnjega mandata ni naredil nič. Ko to razlagam prijateljem, je njihov najpogostejši komentar: »Balkanci, pač!«
S kakšnimi ukrepi bi pri nas lahko dosegli takšno stopnjo ureditve, kot jo imajo te države? Kdo je po vašem mnenju kriv, da tega še nismo dosegli?
Za začetek odgovora naj vam postrežem s podatkom iz Velike Britanije in ga primerjam z realnostjo v Sloveniji. V Veliki Britaniji mora vsak pred zaposlitvijo opraviti tečaj iz nekaj obveznih vsebin. Ena med njimi je protikorupcijsko obnašanje. V okviru tega sem spoznal, da je v Veliki Britaniji nekaj tisoč bolnišnic in vsaka od njih ima svojo protikorupcijsko pisarno. Torej najmanj nekaj tisoč ljudi, ki se znotraj svojih ustanov ukvarjajo z odkrivanjem in preprečevanjem korupcije, nekaj tisoč njihovih tajnic in fikusov. Proračun za zdravstvo britanskega NHS je bil v letu 2015 okrog 150 milijard evrov. Z naporom nekaj tisoč protikorupcijskih pisarn, s plačami za nekaj tisoč protikorupcijskih agentov in njihovih tajnic, so se ob proračunu 150 milijard evrov za leto 2015 pohvalili, da so v celotnem sistemu odkrili in privarčevali za 2 milijona evrov korupcije. V slovenskih zdravstvenih ustanovah ni protikorupcijskih pisarn, nimajo je niti na Ministrstvu za zdravje in tudi ne v bolnišnicah. Takšne pisarne nimajo tudi UKC Ljubljana. Slovenija ima v proračunu pol milijarde evrov (torej 300-krat manjšem) za delovanje zdravstvenega sistema, samo pri nabavi preplačanih žilnih opornic pa se je vsako leto pokradlo 2,5 milijona evrov. Gre torej zgolj za enega od 20.000 različnih medicinskih materialov od 20.000, kolikor jih nabavlja ljubljanski UKC. Torej se je ob 300-krat manjšem slovenskem proračunu z enim samim medicinskim materialom pokradlo več kot so v 300-krat večjem britanskem sistemu.
Iz povedanega lahko hitro zaključimo, da glavni problem slovenskega socialističnega zdravstva niso čakalne dobe, ki so v predvolilnih programih vseh strank. Kar se sicer sliši dobro, da sploh imajo kaj na temo zdravstva v svojih programih. Glavni problem tudi ni pomanjkanje denarja za zdravstvo. Glavni problem sta organiziran kriminal in sistemska korupcija. Zadnjič sem nekje prebral izjavo kandidatke Socialnih demokratov na prihajajočih volitvah, predvidevam, da je kolegica zdravnica, da dajemo za zdravstvo premalo in najmanj med primerljivimi državami članicami EU.
Glede na obseg korupcije in nekaj sto milijonov evrov pokradenega davkoplačevalskega denarja na leto, ga dajemo očitno močno preveč. In dokler odgovorni in razni politikantski in politični kandidati ne zahtevajo in dosežejo znižanja cen vseh 20.000 zdravil, medicinskih pripomočkov in opreme na nivo cen prostega trga EU, nima absolutno nihče pravice govoriti, da je denarja v zdravstvu premalo. Še več denarja bi pomenilo samo še več korupcije. Naj navedem za primer nabavo žilnih opornic, kjer smo z dolgotrajno gverilsko akcijo dosegli znižanje cen in tako UKC Ljubljana privarčevali 2,5 milijona evrov letno.
Kdo je kriv za tako stanje? Tisti komunistični in plenilski preddementni starci in njihove mlajše oprode, ki se še vedno igrajo s to ugrabljeno državo. Tisti, ki so organizirano plenjenje davkoplačevalskega denarja za delovanje svoje kriminalne organizacije, torej Službe državne varnosti in njihovih prisklednikov, organizirali že v času rajnke Jugoslavije. Glede na to, da je zdravstvo bilo že takrat in je še danes največji plenilski poligon, verjetno ni slučaj, da je bil Janez Zemljarič direktor ljubljanskih bolnišnic v času gradnje naše največje črpalke davkoplačevalskega denarja UKC Ljubljana. Znan je kot starosta jugoslovanskega zdravstvenega podzemlja. Predstavljam si, da ga je potem, ko je “poslovni model” plenjenja v zdravstvu vzpostavil v UKC Ljubljana, kot šef SDV, kar je bila njegova naslednja funkcija, tudi konsolidiral za potrebe financiranja politične policije. V svojem bistvu je sistem financiranja najverjetneje še danes enak. Se pa je moral nekoliko prilagoditi duhu časa in tej nesrečni EU, kamor smo po mnenju tistih, ki jim Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, zajadrali.
Predvsem pa se je po mojem mnenju povečal obseg plenjenja. Dodatno so krivi tudi vsi ostali posamezniki in institucije, ki so sami sebi namen in le ustvarjajo vtis demokratične države. Torej, politične stranke, ki so samo različne inkarnacije bivše Komunistične partije Slovenije za vzdrževanje iluzije demokracije, kot so SD, DeSUS, SMC, Levica ter bivša LDS in vse njene postmortem permutacije. Kakor tudi farsične institucije, ki dajejo videz delujoče demokracije, kot so denimo Specializirano državno tožilstvo (SDT), Nacionalni preiskovalni urad (NPU), Agencija za varstvo konkurence (AVK), Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) in podobne.
Ali drži podatek, da ste dvakratni doktor?
Skoraj. Zaradi različnih razlogov in vseh sprememb v zadnjih letih sta se mi zagovora nekoliko zavlekla. Vendar pa sem prvega zagovoril v začetku februarja na Jagiellonski univerzi v Krakovu, domačega pa pravkar končujem in ga bom v kratkem.
To nas zanima, ker je bilo za vas še v času delovanja v UKC Ljubljana povedano, da ste bili »problematični«. Zakaj, ker vam je bilo čudno, da takrat pri nas še ni bilo specializacije iz kardiologije, ki ste si jo želeli vi dokončati? Morda zaradi tega, ker ste s svojo perspektivnostjo imeli potenciale, da z znanjem nekoč dosežete več kot vaš učitelj (mentor)? Vemo, da je v Sloveniji hitro težava, če učenec s svojem znanjem »premaga« učitelja.
Seveda sem bil problematičen. In to z nasmeškom. Bolj ko so me blokirali, bolj sem bil z veseljem problematičen. Sicer pa poglejte. Če pomeni biti problematičen, da se v univerzitetni bolnišnici želiš naučiti novih stvari, potem z veseljem sprejmem tak naziv. Če organizacija brezplačnih strokovnih srečanj na moderen način in z novimi tehnologijami pomeni biti problematičen, potem sem ponosen, da sem bil problematičen. Če sodelovanje s tujino, vpeljava mednarodnih študij v univerzitetno bolnišnico, predavanje v tujini in publiciranje pomeni biti problematičen, sem bil to z največjim užitkom. Seveda sem se zavedal, da v gnijočem močvirju, iz katerega se je dvigovalo vedno več amonijaka, ne bo šlo v neskončnost. Bilo pa je sladko, dokler je trajalo. In ne, moj vsebinski in pravi mentor prof. dr. Marko Noč ni nikoli tako razmišljal. Svoje mlajše kolege jevedno spodbujal, da ga presežejo. Sva pa oba s takim pogledom motila marsikoga drugega. Nekatere je zelo peklilo. Midva pa sva uživala in se muzala.
Ali ste morda bili »problematični«, ker se niste uklonili naši ureditvi v zdravstvenem sistemu in ste spoznali, da ne služi ljudem ampak samemu sebi?
Žal so iz naslova na številna vodilna mesta javnih zdravstvenih ustanov nastavljali ljudi, da se je lahko plenjenje nemoteno nadaljevalo. Ti kadri so ob svoji bolestni ambicioznosti za ohranitev prejšnjega in dosego naslednjega stolčka pripravljeni pogoltniti vse in gledati ves čas stran, na različne načine ščitijo te anormalne pojave in imajo seveda tudi sami marmelado do komolcev. Na ta način se skozi daljše obdobje obrne znotraj ustanove, tudi univerzitetne, sistem vrednot. V pogojih takšne negativne selekcije priplava na površje najslabše. Posledica so druge prioritete. Akademskost posameznikov ali kot splošen pojav ni več zaželena, ker jih ob pomanjkanju lastnih rezultatov, ogroža. V takih pogojih je strategija preživetja, da se ukloniš in se delaš, da te stvari ne obstajajo. Ali pa se jim pridružiš in v njih sodeluješ. Ker se mi je prvo upiralo, drugo pa gnusilo, sem bil pač problematičen.
Da vam ni vseeno za bolnika ste dokazali s tem, ko ste se s poljskimi dobavitelji dogovorili, da bodo UKC Ljubljana ponudili enake žilne opornice, ki so jih v tistem trenutku uporabljali na Poljskem. Cene so bile bistveno nižjo, kot jih je takrat poznal UKC Ljubljana.
Ste morda s to potezo »zadeli« tiste centre moči, ki so potem dosegli, da ste zapustili Slovenijo in naš zdravstveni sistem?
Da, le da je bilo časovno zaporedje obratno. Problemi zaradi gojzarskega pristopa v slovenski intervencijski kardiologiji so se začeli že nekaj let prej. Sem pa med izobraževanjem na Poljskem ugotovil, da se material iz mojega področja medicine preplačuje najmanj 4-krat. Ker gre za davkoplačevalski denar, ki bi se moral vračati za dobro počutje in obravnavo bolnikov in ne v jadrnice, motorne čolne in vile od Kranja, preko Krka do Cresa in še kam, ki jih imajo prašiči pri koritu, nas je nekaj redkih posameznikov v bolnišnici in v medijih izpeljalo gverilsko akcijo. Ta je postopoma, a vendarle hitro, zbila cene žilnih opornic najprej na nivo Poljske in kasneje skoraj na današnji nivo cen v Nemčiji. Na ta način se, če primerjamo cene iz 2013 in danes, v slovenskem zdravstvu na enem samem materialu od okrog 20.000-ih, kolikor jih nabavljajo slovenske bolnišnice, privarčuje skupno okrog 3,5 milijona evrov letno. Enkrat sem na twitterju doživel očitek, da mi je lahko pametovati s kavča. Moj odgovor je bil: če bi vsaka interesna skupina v Sloveniji na svojem področju, tudi izven medicine, optimizirala delovni proces za nekaj milijonov evrov letno, bi danes Slovenija morda bila celo prva Švica in ne druga. In v vsaki normalni državi bi se delovna organizacija ekipi, ki bi ji optimizirala delovni proces za nekaj milijonov letno izdatno zahvalila. Na Balkanu pač nič novega. Menim, da sem kot posameznik oz. v okviru majhne skupine za Slovenijo in davkoplačevalce s to akcijo naredil dovolj in, da lahko do konca življenja pametujem s kavča.
Sedaj, ko delujete v Evropi in po svetu me zanima ali ste mnenja, da naš zdravstveni sistem stremi k dobrobiti pacientov ali bolj določenim lastnim interesom?
Na individualnem nivoju je v vašem zdravstvenem sistemu veliko požrtvovalnih posameznikov, tako zdravnikov, medicinskih sester, inženirjev in nemedicinskega osebja, ki se v za moj okus nevzdržnih razmerah, ob nečloveških naporih in za človeka nedostojne mezde, ki jih nekateri imenujejo plače, trudijo po najboljših močeh za dobrobit vsakega posameznega bolnika. Na nivoju zdravstvenega sistema je situacija seveda povsem drugačna. Fokus je povsem drugje. Zdravstvene ustanove, medicino, univerzitetno in neuniverzitetno ter bolnike je nekaj 10 ali 100 ljudi dobesedno ugrabilo in jih grdo izkorišča kot krinko za organiziran kriminal v zdravstvu, ki ga ščitijo Ministrstvo za zdravje, politika do samega vrha države in farsične institucije za odkrivanje in pregon kriminala, ki s svojo pasivnostjo oboje le ščitijo. Žal ljudje to vidijo in samo nemo opazujejo kot zlate ribice iz akvarija. Dokler se davkoplačevalci ne boste zbudili, boste za izboljšanje sistema zbirali zamaške in umirali v predolgih čakalnih vrstah medtem, ko se bodo kriminalci še naprej napajali iz žuljev vašega dela.
Trenutni predsednik Vlade Republike Slovenije v odstopu dr. Miro Cerar in njegova »zvesta« ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc se hvalita, da sta v svojim delovanjem stremela k ničelni toleranci do korupcije.
Kako vi vidite to njuno delo in ali sta res dosegla, da se je le-ta bistveno zmanjšala?
Jaz tudi včasih stremim v daljavo, pa ta zato ne pride nič bližje. Trudim se in napenjam v tem stremljenju, pa nič. Miro Cerar je simbol narcisoidnege lažnivca. Antijunak etike in morale. Zlagano udbovsko dete. Ki je pač prišel v tej zlagani in še vedno udbovski kleti na vrsto za Manchurijskega predsednika vlade Republike Slovenije. Milojka Kolar Celarc je druga zgodba. Ta gospa je prekaljena udbovka, ki jo je sistem vso kariero premikal iz ene institucije, kjer je skrbela za finance paradržave, na drugo. Kosmata usta Milojke Kolar Celarc so bila polna ničelne stopnje tolerance do korupcije ves mandat. Kot tisti famozni javni razpis za igle, rokavice in plenice, ki ga je sestavljala ves mandat. Naredila pa ni nič. Kar je tudi bila njena naloga – status quo. Pravzaprav ena izmed dveh, druga je bila povečanje sredstev za zdravstvo. Torej, prva, da se plenjenje nadaljuje, druga, da se obseg plenjenja poveča. Je znižala ceno kakšnemu od 20.000 materialov. Ni. Je vrgla 136 milijonov evrov, kolikor so slovenske bolnišnice dolgovale zdravniško-dobaviteljski mafiji? Da. In v interventni zakon, s katerim je bolnišnicam podelila nedovoljeno državno pomoč je brez sramu zapisala, da se denar lahko porabi izključno za poplačilo doglov dobaviteljem. Ogabno. In številke se neverjetno pokrivajo. 80 milijonov je šlo samo v UKC Ljubljana. Za katerega je Računsko sodišče ugotovilo, da je samo v dveh letih njenega ministrovanja, 2015-2016, mimo že dogovorjenih in podpisanih pogodb, nabavil za 70 milijonov evrov preplačanega materiala mimo javnih razpisov. Korupcija v zdravstvu se zaradi profesorja prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in ljubiteljskega predsednika vlade Mira Cerarja in Milojke Kolar Celarc ni zmanjšala niti za evro. Korupcija je zaradi Mira Cerarja in Milojke Kolar Celarc ostala na popolnoma enakem nivoju oz. bila še večja.
Parlamentarna preiskovalna komisija, ki je pod drobnogled vzela nakup in prodajo žilnih opornic je v svojem zaključnem poročilu podala ugotovitve, da je trenutna ministrica za zdravje subjektivno odgovorna za nastalo situacijo, ostali ministri od leta 2003 do 2016 pa nosijo objektivno odgovornost. Ministrica za zdravje je bila nad temi ugotovitvami zgrožena.
Kako vi komentirate te ugotovitve in samo reakcijo ministrice?
Milojka Kolar Celarc je za slovensko zdravstvo poosebljenje katastrofe na dveh nogah. Zlagano in avšasto babše, ki izhaja iz nekega drugega časa in drugega režima. V katerem so bili navajeni, da tako kot oni rečejo, tudi je. Pa ni. Ker ni poskrbela za nižanje cen medicinskega materiala, ker je zdravniško-dobaviteljski mafiji z interventnim zakonom vrgla 136 milijonov davkoplačevalskih evrov za preplačan material, ki se je nabavljal mimo javnih razpisov, ker na ministrstvu ni spremenila popolnoma nič, niti pozvala ustreznih institucij, da v zvezi z notorično ničelno toleranco do korupcije v zdravstvu, ki se je sicer valjala po njenih kosmatih ustih, ukrepajo, se seveda ne samo objektivno ampak tudi subjektivno odgovorna. Zavestno je oškodovala davkoplačevalski denar, s tem delovala protidržavno in bi v normalni državi sedela v zaporu. Jaz bi se na njenem mestu skril nekam daleč ali pa zakopal med logaške paradižnike.
Morda v našem zdravstvenem sistemu in ugotovitvah, ki jih je podala komisija ne drži rek »riba smrdi pri glavi«? So tukaj naši ministri izjeme?
Ne. Vsi po vrsti so v 28 letih samostojne Slovenije pasivno ali aktivno ščitili organiziran kriminal v zdravstvu in sistemsko korupcijo in lagali in zavajali davkoplačevalce, da so se kriminalci v ozadju mirno pasli po in uničevali slovenski zdravstveni sistem. Vprašanje je samo koliko in kakšne drobtinice so pri tem zobali. Večina jih je tudi tako ali drugače izhajala iz miljeja bivše Komunistične partije Slovenije oz. njenih novodobnih inkarnacij za ustvarjanje videza demokratičnosti pred EU in svetom. Tako, da se dejstva o vzpostavitvi organiziranega kriminala v slovenskem zdravstvu izpred 40 let, kontinuiteta tega masovnega ropa sodržavljanov s strani zdravniško-dobaviteljske mafije in pa vsa, ki so danes znana iz zgodbe o žilnih opornicah, lepo pokrijejo. Ekstrapolirajte to na celoten zdravstveni sistem in preračunajte v številke in boste razumeli širino in globino problema.
Predvsem me zanima ali je vam glede na prakse, ki jih poznate v tujini normalno, da minister pristojen za določeno področje zagotavlja, da vseh naročil pa res ne more imeti pod nadzorom?
Res je. Ne more jih imeti. Mora pa poskrbeti, da ima ljudi in tak sistem, kjer do takih anomalij ne more priti. Davkoplačevalski denar je davkoplačevalski denar in se mora vračati na različne načine nazaj za davkoplačevalce in za njihovo boljše počutje in obravnavo, ko postanejo bolniki javne zdravstvene mreže. Ne more pa biti taka izjava izgovor, da ni nič naredila. To je preveč ceneno. Sodržavljane in davkoplačevalce ima za norce.
Za vas dr. Blaž Mrevlje bi tudi lahko rekli, da se uvrščate v množico ljudi, ki predstavljajo t. i. »beg možganov« iz Slovenije. Je za vas to normalno delovanje demokratične države, ki dopusti, da doktorji znanosti svoje delo opravljajo v tujini in dajejo svoje znanje na razpolago tujim državam namesto, da bi vas obdržali za vsako ceno in vas prosili za pomoč, da Slovenijo popeljete v sam svetovni vrh razvitih držav?
V množici ljudi, ki predstavljamo “beg možganov”, ni pomembno, kdo je kaj, kdo ima doktorat znanosti, končano tako ali drugačno šolo. Te stvari so stvar posameznika. Problem za državo pa je, če se eksodus dogaja v večjem obsegu. Da, odhajajo izobraženi, ki svoje možgane uporabljajo za dobrobit drugih nekje drugje. In odhajajo pridni, ki svoje delo, izkušnje in druga znanja odnašajo nekam drugam. Oboji pa konec koncev tam plačujemo tudi davke. Na dolge proge bo tako država izgubljala intelektualni potencial in pridne ljudi. Posledično bo vedno bolj tako in drugače obubožana. In padal bo tudi tak ali drugačen nivo tistih, s katerim bo morala hočeš nočeš demografski primanjkljaj in delovno silo nadomestiti. V določenem obsegu se to že dogaja. Bojim se, da najmanj za časa mojega življenja Slovenija ne bo niti začela hoditi proti vrhu, kaj šele tja prišla. Najprej je potrebnih 5 do 10 let, da narava naredi svoje in spravi pod rušo kar je še udbovskih ostalin prejšnjega sistema, ki v ozadju državo držijo v krču. Ker volivci očitno ne razumete in tega sami na volitvah ne boste storili. Potem bo potrebnih več generacij, da se v večna lovišča pospravijo tudi njihovi učenci. Šele ko bo narava opravila to osnovno prečiščenje, bodo morda, poudarjam morda, vzpostavljeni pogoji, da bodo tiste generacije, ki bodo živele na teh področjih takrat spoznale, da smo pred 28 leti šli na plebiscit, ker smo se od Balkana želeli odcepiti. Tiste generacije si bodo morda želele državo, v kateri bodo lahko delali, svobodno mislili in govorili. Državo, v kateri bodo zajete davke namenili nazaj za delovanje države in dobrobit vseh državljanov, ne le peščice postkomunističnih prašičev pri koritu. Nekako po skandinavskem modelu.
Ali imate morda kakšne stike z zdravniki iz Slovenije? V kolikor jih imate me zanima, če vam kdaj povedo ali ste še vedno trn v peti trenutnim elitam v našem zdravstvenem sistemu in zakaj je temu tako?
S prof. dr. Markom Nočem redne, z drugimi ne. Že ko sem še bil tukaj, je proti koncu, preden sem odšel, dotični psihopatski kolega hodil od enega do drugega od mlajših kolegov in jim zabičal, da jim bo uničil kariero, če bodo sodelovali z mano,. Duh časa, pač. In tako je ostalo. Klicaril je farmacevtska podjetja in jim grozil, naj ne podpirajo naših projektov. Duh časa, pač. Komu sem trn v peti, me ne zanima. Zanima me le, da bi davkoplačevalci, ki z nekaj 100 milijoni težko prisluženih evrov vsako leto omogočate to korupcijo. Nič ne ukrenete in z gledanjem stran omogočate, da vam pred očmi kradejo denar in uničujejo zdravstvo, ki ga boste, tako levi kot desni in vsi vmes, nekoč potrebovali. Zato dobro razmislite pred volitvami. Kajti, ljudje, ki so bili izvoljeni tudi z vašim glasom in so za vaš denar ščitili organiziran kriminal v zdravstvu in krajo vašega denarja, bodo ponovno kandidirali na volitvah. Sami se morate odločiti, želite kriminalcem novih jadrnic, motornih čolnov in vil ali želite sebi boljše zdravstvo. Če se boste odločili za prvo, za kriminalce, potem ne jamrajte, če boste umirali v predolgih čakalnih vrstah, za nove inkubatorje pa boste morali še naprej zbirati plastične zamaške.
Kako bi se vi lotili zadev na podlagi izkušenj iz tujine, da bi preprečili takšne anomalije kot se trenutno dogajajo v našem zdravstvenem sistemu pri nakupu in prodaji medicinsko tehnične opreme?
Zelo preprosto. Najprej se morajo davkoplačevalci odločiti, kaj bi radi. Ti morajo od izvoljenih politikov zahtevati, da gre njihov denar, namenjen za zdravstvo, tudi zares v njihovo zdravstvo. Ministrstvo za zdravje mora voditi nekorumpirana in kompetentna oseba, ki mora imeti absolutno podporo politike, od katere mora to zahtevati ljudstvo. Razen absolutne podpore za prepotrebne spremembe naj se politika sicer drži stran od zdravstva in dopusti, da se z njim ukvarja stroka. Na vodilne položaje zdravstvenih ustanov in njihove organizacijske enote je potrebno nastaviti poštene in kompetentne strokovnjake različnih področij s hrbtenico, kise jih izbere na podlagi jasnih in merljivih dosežkov. Njim je treba dati pooblastila za vodenje z možnostjo kaznovanja in nagrajevanja. Za vodenje morajo biti tudi osebno odgovorni. Za kakšno vodilno mesto ne bi bil odveč tudi kdo iz tujine, da se skrhajo incestuozne mreže. “Vrana vrani ne izkljuje oči” ni več normalen obrambni mehanizem zdravniškega ceha. Žal je vse skupaj degeneriralo v prisiljeno tišino večine, da lahko pokvarjeni posamezniki masovno kradejo. Hkrati je potrebno seveda tudi prečistiti farsične institucije odkrivanja in pregona najhujših oblik organiziranega kriminala kot so KPK, SDT, NPU in AVK. Naštete institucije lahko končno začnejo opravljati delo za katerega jih davkoplačevalci plačujete.
Je tudi v razvitih državah čisto normalna praksa, da se mimo javnih naročil ali zakonov, ki določajo nakupe in prodaje v javnih zavodih pretaka toliko denarja kot se je to dogajalo in se še dogaja pri nas?
Seveda ne. V primeru tako obsežnega ropa sodržavljanov, bi izvajalce po pričanju pred preiskovalno komisijo pred vrati parlamenta pričakala policija in jih odpeljala v preiskovalni pripor. Jadikovali bi hitro samo še po kakšnih zanikrnih celicah zaporov. Ne pa v TV kamere, ko razlagajo, kako niso za nič krivi, za nič odgovorni in kako so ubogi, ker morajo plačati 500 evrov kazni. To se dogaja lahko samo v moralno popolnoma zavoženih in degeneriranih banana republikah.
Za konec me zanima, če bi imeli možnost ali bi bili pripravljeni prevzeti vodenje Ministrstva za zdravje in se spopasti z vso perečo problematiko, ki zajeda naš zdravstveni sistem?
Ne. Prvič, imam druge cilje v življenju. Poleg tega bi to pomenilo, da bi moral živeti v Sloveniji. V zadnjih letih sem se dodobra navadil londonske filharmonije, berlinske opere in v zadnjem letu tudi izpilil poljščino, da sem si ravno kupil abonma v krakovskem gledališču. Za moj okus je bilo 38 let take Slovenije za eno življenje kar dovolj. Sem pa pripravljen še naprej na kakršen koli način pomagati vsakomur, za katerega bom ocenil, da ima pri spreminjanju zdravstva resne namene.
Vir: celjskiglasnik.si
