Biti moramo boljši in zmagovati!

Foto: Flickr
Foto: Flickr

Ste v soboto zvečer gledali nogomet? Ste spotoma preklapljali še na prenos košarke? Ste ob vodstvu slovenskih reprezentanc dobili tisti znani stisk želodca, ki ga ustvari prepričanje, da tole ne bo šlo dolgo? Ste ob spremljanju slovenskih športnikov tudi sicer vedno bolj pripravljeni, da se stvari zalomijo kot da bi bili prepričani v uspeh? Niste sami. Pravzaprav je nacionalno trepetanje, ki ga verjetno ob takih množičnih spremljavah športov zaznajo celo seizmografi potresnih opazovalnic, nekaj splošnega in nam Slovencem lastnega. Nisem še srečal navijača kakšne druge nacionalnosti, ki bi za svojo ekipo šel navijat v prepričanju, da uspeh lahko pride zgolj po nerodnem slučaju, saj nismo zmagovalci. In te vere nikakor ne omaje vmesni rezultat, ki kaže drugače!

Slovencem manjka samozavesti. Če bi bil predrzen bi celo rekel, da smo se sprijaznili z vlogo žrtev in poražencev. Manjka nam tudi ambicioznosti. Biti zmagovalec pomeni biti boljši od drugih, kar pa v našem pojmovanju ni dobro in hvalevredno in zato se podzavestno ustrašimo zmage. Ja, častimo športne zmagovalce, a bolj zato, ker jim je uspelo premagati naše stereotipne predstave o nujnosti poraza in ne ker bi narod s samozavestjo izbruhnil v zmagovitih čustvih.

Ta manjkajoča samozavest in letargična zazibanost v malodušno življenje brez ambicij je glavni problem slovenske bodočnosti. Želja po tekmi, ki je nagonska od mladih dni dalje in naravna v procesu evolucije, je v obdobju odraščanja ubita ali drastično omejena. Izzivam slovenske psihologe, da ugotovijo kje in zakaj.

Pomanjkanje ambicij nas tepe zato, ker nas zapusti želja biti boljši. Recimo v gospodarstvu, kjer se na splošno otepamo kakršnihkoli objektivnih primerjav glede uspešnosti direktorjev in vodilnih kadrov s podobnimi panogami po svetu. V svojih dvajsetih letih izkušenj v raznih odborih, svetih, nadzornih in svetovalnih funkcijah, težko naštejem primere, kjer bi direktorji sami našli tuje vzore in se postavili z vizijo, kako jih prehiteti. Kako bi veljali za boljše, za vzor drugim. Znotraj slovenskega prostora bi še šlo, a s tujino ne. Ste že slišali, da bi slovenski direktorji prejeli vabila tujih lastnikov, da naj pridejo in vodijo njihova podjetja v tujini? Mar ni zanimivo, da od vseh nagrajenih managerjev z bajnimi osebnimi dohodki, nikogar ni, ki bi bil zanimiv za konkurenco v tujini?

Slovenski razvojni model bi moral temeljiti na preprosti paradigmi: biti moramo boljši! To ne velja samo za gospodarstvo, saj se ta paradigma razvija od otroka dalje. Razviti je treba najboljši model predšolske vzgoje, osnovne šole, gimnazijskega pouka, univerzitetnega študija. Najti moramo tisto, kar je na svetu najboljše in pogledati kako mi lahko to izboljšamo ter nadgradimo. Vodilna mesta na univerzi morajo dobiti ljudje, ki lahko izkažejo svojo privlačnost najboljšim tujim strokovnim krogom (revijam, združenjem, šolam) in za katere vemo, da jih tujina takoj sprejme, če bi le izkazali voljo do selitve.

S tem bomo začeli dvigovati samozavest naroda. Ko bo paradigma obveljala (in to ne bo prav hiter proces!) bomo opravili tudi s slovensko pregovorno zavistjo: ta ima namreč domovinsko pravico le dokler se podpira enakost kot pravico do katere prideš brez napora.

»Biti boljši« pa mora veljati tudi za politične stranke pri kreaciji programov. Razmislek bo potreben o novih pristopih: kakšna naj bo vzdržna socialna država, ki zdaj ljudem hkrati daje preživetje, a jim ubija ambicije?

Postaviti nekaj novega, drugačnega in hkrati perspektivnega v slovenski politiki je izziv, s katerim so se do zdaj soočale različne skupine izobražencev in drugih entuziastov. Na žalost z bolj slabimi rezultati. Ob izpetosti in izčrpanosti aktualnega političnega »establishmenta« pa nastaja vrzel, ki odpira ušesa tudi novi generaciji državljanov. To so tisti, ki vidijo obstoječo ponudbo kot »petdeset odtenkov sive« in zato čakajo na nekaj novega. Začeti bo treba razlagati praktične rešitve, ki jih ponujajo zaupanja vredni ljudje (ki svojo kredibilnost črpajo iz lastnega dela ter življenja in niso slučajno na pravem mestu ob pravem času).

Letošnja tekma za republikansko nominacijo v ZDA je odprla prav to novo poglavje: od proračuna odvisne politike splošne prakse so zamenjali obrazi uspešnih in podjetnih, ki od družbe ničesar ne pričakujejo, saj so sami uspeli in jim družba ničesar ne more vzeti. S to svojo neodvisnostjo so vnesli v družbo, vajeno politične korektnosti, nove poglede, jasne besede in praktične rešitve (včasih tudi kontroverzne). Pozornost so usmerili v smrdljiv kup, ki so ga politiki vztrajno pometali pod preprogo zaradi iskanja gnilih kompromisov. A ta kup ni bil navadnim ljudem nič manj moteč!

Tak preporod bo morala doživeti tudi slovenska politika, ki bo v ljudeh morala zbuditi zaupanje, da stranke niso zgolj vozilo, ki izvoljence pripelje do državnega korita. Izzvati ljudi s preprostimi pojasnili, kaj novega, drugačnega in boljšega ponujaš! Naj ljudje zaupajo, da ne bo po volitvah vsak politični nastop le pojasnjevanje, zakaj se ni dalo. Morda bo res potrebno, da se na desnici pojavijo novi obrazi, ki bodo vdihnili svežino v zatohlost našega političnega prostora. Kdo in kje si, slovenski Donald Trump ali slovenski Ben Carson?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.