“Bilo bi tako enostavno”

urok depale vasiČe bi zadnji dokumentarec Urok Depale vasi zaključil v drugačno smer in vsaj v zadnji tretjini prikazal davno dogovorjeno legitimno tarčo JJ, kot glavnega zarotnika od Depale do drugih vaških afer. Dobil bi vplivne prijatelje in ne (le) tiste iz ljudstva, ki ti pišejo okorno pismo ali ti stisnejo roko na ulici. Morda bi prišel v družabno kroniko kake trendovske revije, oddaje, dobil Viktorja, generalni bi me povabil na kavo, pohvalila bi me Crnkovič ali kaka Mojca iz Dnevnika … Skratka življenje bi bilo na videz lepše.

Pa vendar – ali naj za ceno mirnejšega spanca dotočnih tovarišev in morda tudi svojega zamižim na obe očesi in naredim tisto, za kar bi me pohvalili glavni mediji v državi? Naj prikažem tisto kar ni res ali vsaj omilim resnico z ovojem v rdeč celofan, da jo bodo prizadeti lažje pogoltnili? Ali je argument, da si večina mojih kolegov to ne bi upala argument?
No, ja, takšnih dilem pač nisem vajen.

Dan po televizijskem predvajanju je bila z menoj na televiziji starejša gospa iz tujine, zelo karizmatična oseba. Bila je fascinirana kako kultivirani znajo biti nekateri vodilni televizijci. A zvečer, dolgo po obisku na televiziji je omizju pripovedovala kako številni ljudje so Možini čestitali na ulici, sploh pa na televiziji. Pri tem pa je opazila nekaj kar sam nisem: »Večina njih je pogledala malo okrog, če jih kdo vidi in mu dala roko, pa čestitala, včasih tako potihem, da nisem slišala, čeprav sem stala ob njem.« Meni se ni zdelo nič posebnega, njej pa. Kako svobodo pa imamo, da si ljudje ne komunicirajo odprto, svobodno?

Po predpremieri v Skriljah na Vipavskem je bilo prvo vprašanje iz publike: “Ali bodo to res objavili na televiziji?” Odgovoril sem, da vprašanje razumem kot dobronamerno provokacijo. Pojasnil sem, da je RTV Slovenija javni medij, ki ga plačujejo vsi, zato objava avtorskih dokumentarcev in vsega drugega kar sodi v pluralno podobo naše stvarnosti sploh ne sme biti vprašanje. Če bi bilo drugače, bi RTV izgubljala pravico medija, ki si zasluži javni denar. To oz. podobno vprašanje je bilo postavljeno v naslednjih dneh s strani različnih oseb še stokrat.

Na RTV, ki je postavljena v vlogo osrednjega medija v državi, se odgovorni morajo zavedati, da tak dokumentarni dosje, s odlično montažo, grafiko, vrhunsko glasbeno podlago, posnetki iz zraka ter močno režijsko strukturo,  predstavlja dosežek. Dodatno vrednost mu daje – in tu sem subjektiven – alternativni avtorski pogled na dogajanje izpred 20 let, ki je prispevek k normalnosti in pluralnosti RTV. Ta medijska hiša je v zadnjem obdobju tudi upravičeno kritizirana kot enostranska ali celo »trobilo vladajoče politike«, sploh na radiu so taki zdrsi skoraj programska politika. Seveda so »trobilo vladajoče politike« le takrat, ko je na oblasti naša kapitalistična levica. Po mojem prepričanju se TV Slovenija napada in smeši  kot » hanzi TV« povsem neupravičeno. Sploh pa je taka raven kritike le žaljiva, nikakor pa ne konstruktivna. V komunikaciji z vodstvom zastopam stališče, da je poleg gospodarnega poslovanja, samo pluralnost, nazorska uravnoteženost Televizije Slovenija (in RTV v celoti) tisto, kar omogoča preživetje v prihodnosti. Sicer bodo RTV povozili; drugi mediji in politika. Eno od podrednih sporočil dosjeja je tudi visoka raven besedišča in avtorske kredibilnosti, ki je odlikovala TVS pred 20 leti. Mnogo se je tu izgubilo in spremenilo. Pa ne na bolje.

Eno od sporočil, ki jih dokumentarni dosje pojasnjuje, je tudi izvor patološkega sovraštva dela medijev in politike do Janeza Janše. Radojčić, agent jugoslovanske vojaške obveščevalne službe za podtalno propagandno vojno, ki je po svojem pričanju napisal načrt za uničenje Janše, je v svojih navodilih izpostavil, da je potrebno »dinamizirati medije v popoln blok proti Janši.« Sredstva za dosego tega cilja pa so ponarejeni dokumenti, fotografije, članki… Janšo so tako označevali kot koruptivnega, z bajnimi vsotami denarja, lastnika skritih podjetij, kot preprodajalca orožja… Radojčić izrecno zapiše, da je afero z orožjem na mariborskem letališču –ki je zgodba na osi Kučan – VIS, treba pripisati Janši » da je on glavni preprodajalec orožja. » Da se je to zgodilo in dogaja vemo. Radojčić svetuje tudi kako je potrebno spreti Janšo in novinarje. Predlaga, da se za vidne novinarje in urednike naredi udbovske dosjeje, za katere se bo že na prvi pogled videlo, da so ponarejeni. Potem pa neznana skupina, ki se jo pripisuje Janši, začne novinarje in urednike izsiljevati s temi ponarejenimi dosjeji – kar bo seveda sprožilo sovraštvo do JJ. Podobno svetuje za netenje spora med Kučanom in Drnovškom na eni in Janšo na drugi strani. Odprto ostaja vprašanje ali je takratni predsednik Kučan edini iniciator zarote in v kolikšni meri so ga k obračunu z JJ spodbudile še spletke in ponaredki o vojaškem udaru in domnevnih likvidacijah političnih nasprotnikov? Sploh ker ga nasprotna stran vidi kot naročnika zarote. Se pravi stara dilema; kaj je bilo prej – kura ali jajce.

Vsekakor na podlagi dokumentov, člankov in televizijskih poročil, sploh pa izjave agenta KOS Radenka Radojčića, ki se presenetljivo ujema s tem, kar se je pozneje dejansko dogajalo, ni mogoče potegniti drugačnega zaključka kot da gre pri Depali vasi za zaroto. In če je bila to zarota proti Janezu Janši, všečna ali ne, je pač potrebno to tudi jasno povedati. Kot je potrebno tudi jasno povedati, da je bila vlada pod vodstvom Janeza Janše neprimerno bolje vodena v korist vseh državljanov in prihodnjih rodov, a v škodo politično ekonomske nomenklature. To je javna ‘tajna’. A vodilni mediji s slikanjem drugačne stvarnosti po meri stricev iz ozadja, raje potiskajo slovenski voz v blato. Ko gre namreč nomenklaturi za osebni interes, usoda države in blagostanje ljudi nista pomembni. Zato se vzorci obračunavanja, vse do zlorab pravosodja nadaljujejo do današnjih dni. Zaupanje v sodišča po tej plati je na najnižji točki povsem upravičeno tudi zato, ker se predsednica sodišča zabava s totalitarnimi simboli. Močni ostanki komunistične nomenklature so storili vse, da so odstranili tiste, ki bi omejili njihovo absolutno oblast. Izrečen je bil urok nad vsem in vsemi, ki ogrožajo nomenklaturo. Za te so rezervirane diskvalifikacije in medijski umori. Za tiste, ki jim služijo, pa blagodejna tovarišija kompromitiranih rok in privilegijev. Politična čistka je bila tu le vzvod do ekonomske moči. V letih po Depali vasi se odvije rekonstrukcija tistega, kar jim je leta 90 nekoliko ušlo izpod nadzora. Na simbolni ravni pa se obuja rdeča zvezda, titoizem, sploh totalitarni simboli v imenu katerih so bili pri nas pobiti deset tisoči.

Slovenija je za te udbovske udarce v normalni demokratični razvoj plačala visoko ceno. Skoraj ni bilo volitev, da ne bi s tako ali drugačno afero vplivali na volilni rezultat v korist politike, ki služi njihovim kapitalskim interesom. Takšno ravnanje ni ostalo brez posledic niti na pomladni, izvorno demokratični strani. Negativna je bila tu npr. vloga ministra za notranje zadeve Iva Bizjaka, prek katerega so kriminalisti pletli mreže afere. SKD je zanihala tudi zaradi zamer iz leta 1992, ko je Janša podprl Peterletovo zamenjavo in šele po silovitem odzivu svojih podpornikov v stilu vpitja »Zbudi se, Peterle!« glasovala proti razrešitvi ministra. A takrat je bilo že prepozno. Janša in njegov krog sta zaradi ponavljajočih peklenskih napadov pridobil oklep in ostrino, ki težko gradi zavezništva. V želji po krepitvi so, sploh v dobi oblasti, tudi v njihova zakulisja polzeli posamezniki, recimo jim petki ali časarji, ki jim je bila ideja pomladi le zimska pravljica in zato številne napake in izgubljene priložnosti, ki jih ni moč pripisati silam kontinuitete.

Naj končam s preroškim citatom Nika Grafenauerja izpred dvajsetih let, ki pa vsebuje tudi vodilo za tisto minimalno, kar lahko vsak stori: »Ugotavljam da se mi dogaja Bantustan! Udbomafija, kike, vse to, nenehoma, vsak dan doživljam! Če se mi polaščajo države japiji, brez morale – bom zmeraj dvignil glas zoper to! Ker država je moj dom! «

Pripis uredništva: Avtor je prispevek v objavo na prošnjo obeh medijev posredoval tako Slovenskemu času kot Časniku.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.