Neredko je slišati in prebrati mnenje, da se je druga vojna končala z padcem komunizma, ki ga je sredi Evrope simboliziral Berlinski zid. Je dokaz, da se tudi ideja lahko »materializira«. Svobodna in demokratična Evropa je obletnico praznovala tako z veseljem kot pieteto do njegovih žrtev.
O komunizmu pri nas lahko govorijo samo nekdanji komunisti
Slovenija? Slovenski predsednik se bo neposredno udeležil proslave. Hvala! Slovenija? Tu se dogajajo zanimive stvari. Pred časom je neki »veliki« zgodovinar razlagal po TV, da železne zavese pravzaprav ni bilo, najmanj pa, da bi bila Titova Jugoslavija znotraj nje. Se čudite taki razlagi? Bi se čudili, če bi nacizem opravičeval nekdanji nacist? Na slovenski TV lahko o komunizmu govorijo samo nekdanji komunisti. Zato je bil raj na zemlji, država, kjer smo imeli vsi službe in stanovanja, bila je svoboda, o kateri lahko danes samo sanjamo.
Sicer pa železne zavese sploh ni bilo, trdijo s FDV, bila je le žica, marsikje bodeča, ne pa rezilna, ki je sedaj na slovenski meji. Vidite, v komunizmu nismo imeli rezalne žice. Sedaj jo imamo in še ograjo po vrhu.
Ni čudno, da je ob takem političnem vzdušju in takšni razlagi novejše zgodovine, ki je neprimerno bolj ideološka kot v času najtršega komunizma, malo razumevanja za častitljivo obletnico padca Berlinskega zidu. Če ne bi bilo na petkovem Studiju ob 17 Mihe Lamprechta, v njem so govorili o padcu Berlinskega zidu, bi mislili, da poslušamo oddajo o gradbeništvu, prometu in turističnemu prehajanju med državnimi mejami. K temu je nemalo prispeval specialni dopisnik iz Berlina, ki o tem, kaj je varoval Berlinski zid, o komunizmu, ki je ščitil najpravičnejši in za delovnega človeka najboljši družbeni sistem, ni zmogel besede.
Besede komunizem, totalitarizem, onemogočanje demokracije in preganjanje njenih vrednot, človekove pravice … so zanje neznani pojmi. Lahko pa smo slišali, da nas še vedno ogroža fašizem nacizem, populizem, katoliška cerkev …
Slovenija živi v čedalje bolj zastrupljenem zgodovinskem vzdušju
Skratka bojmo se sedanjosti, hvaležno se spominjajmo čudovite rdeče preteklosti s srpom in kladivom, časov, ko je namesto nas mislil genialni vodja. Ko je bilo najpomembneje in najkoristnejše biti v partiji in se motiti z njo, kot pa biti izven nje in ostati pameten! Da o svobodi, čeprav v revščini, in zapostavljenosti niti ne govorimo!
Dejansko je bil konec II. svetovne vojne za mnoge državljane zgolj in samo menjava okupatorja. Še naprej ni bilo demokracije, ne pravne države, ampak množični poboji, taborišča in druga komunistična »folkora«.
Dejstvo je, da je marsikje nacistični totalitarizem zamenjal komunistični. Zanj so preganjani iz partijskih vrst, na primer žrtve Golega otoka, trdili, da je bilo trpljenje v koncentracijskih taboriščih otroški vrtec v primerjavi z Golim otokom.
Obstajajo »znanstveni« zgodovinarji in »prodorni raziskovalni« novinarji, ki so preje pripravljeni zanikati totalitarni naravi fašizma in nacizma, kot pa bi to bili pripravljeni priznati za komunizem. Če mislimo vztrajati na splošno evropskem prepričanju o totalitarni naravi komunizma, lahko pričakujemo zanikanje II. svetovne vojne. Če zamolčujejo in zavračajo naravo sporazuma Hitler-Stalin, so zmožni tudi tega. In partizani? Za te nekateri še slišali niso. Govorijo in pišejo samo o odporništvu proti okupatorju in državljanski vojni, ki so jo sami vzpodbudili in izvajali.
Slovenija v evropskem merilu postaja unikum. Država, kjer še vedno prevladujejo vrednote totalitarnega komunizma.