Kot je zapisal “resen ekonomist”, moramo drugi tir zgraditi zato, da bomo nanj ponosni. Ekonomskih in poslovnih razlogov zanj ni.
Zdaj, ko je vlada dala v javno razpravo zakon o drugem tiru, smo izvedeli tudi uradno ceno tega ponosa. Po oceni iz vladne obrazložitve zakona bo stal od 30 do 40 milijonov evrov neto proračunskega keša letno v obliki “plačila za dosegljivost”. Ponovim: letno. Vsako leto. Koncept so najbrž izumili na Ekonomski fakulteti. Inspiracija – dodatek za stalno pripravljenost 🙂 Money for nothing. Plačilo za nič.
Vladna ocena je sicer mnogo preoptimistična. O tem več pozneje. Tule samo končni rezultat pod črto: proračun in razne nove takse bodo morale vsako leto dodati od pet- do desetkratnik realnih prihodkov drugega tira, da bo zadeva poslovala brez izgube. Naravnost fantastično.
Naivno medvprašanje – bo plačila za dosegljivost kot morebitni solastnik plačevala tudi Madžarska? Ali pa nameravajo šalabajzarji v slovenski vladi s slovenskim davkoplačevalskim denarjem částiti tudi Orbana?
Bolj kot na drugi tir bi bil ponosen na …
Osebno bi bil sicer bolj kot na drugi tir ponosen recimo na zdravstvo, v katerem bi bili prebivalci lahko v primernem roku deležni kakovostne storitve in oskrbe. Kjer ne bi zaradi kriminalnih čakalnih dob prihajalo do resnih poslabšanj zdravstvenega stanja. Kjer ne bi naši ostareli starši raje tvegali težkih zdravstvenih zapletov, kot da se še enkrat vržejo v ignorantsko-birokratsko mašino naših ambulant in bolnic.
Bolj kot na drugi tir bi bil tudi ponosen na gospodarsko okolje z nizkimi davki, ki bi bilo privlačno za investicije, domače in tuje. Kjer bi tudi najsposobnejši mladi našli dobre službe doma, ne pa, da jih morajo tisti ob meji iskati v Avstriji, drugi pa spakirati kovčke in na letalo.
In tako dalje. Ko takole razmislim, na marsikaj bi bil lahko bolj ponosen kot na tiste k….. tračnice, ki bodo šibale kontejnerje v Ukrajino in avte iz Slovaške. Marsikaj pametnejšega bi slovenski proračun lahko naredil s tistimi 60 ali 70 milijoni evrov letno, kolikor ga bo stal drugi tir, od danes do večnosti. OK, vsaj nekaj desetletij, ker se bo potem ta izguba zaradi amortiziranosti začela manjšati.
Katerega leta pa bo po vladni oceni drugi tir lastniku, državi, prenehal prinašati izgubo? Nikoli.
Investicija, ki se svojemu lastniku stalno prinaša izgubo, je nasedla investicija. Podjetje, v katerem je večji del investicij slabih, nasedlih, nasede tudi samo. Pa država? Nam najbližji primer nasedle države je Grčija. Država, ki se je nove investicije izogibajo v velikem loku, iz katere beži denar in najsposobnejši kadri. Politični cirkus, v katerem se je ustavil čas, dokončni fail. Za našega časa se Grčija ne bo več izvlekla iz svojega komposta, ostala bo zaostala periferna država, na pol bankrotirana, na pol Balkan, na pol tretji svet.
Grški nauk
Kakšno zvezo ima to z drugim tirom, pravite, pa da se sLOVEniji to ne more zgoditi, ker smo čisto drugačni? V premislek tole – leta 2007, dve leti pred zlomom, je Grčija cvetela, gospodarska rast je bila visoka, brezposelnost rekordno nizka, javni dolg je bil samo nekaj višji, kot je danes slovenski, EU denar je pritekal, od olimpijade 2004 je v državi vladala splošna evforija, vsi so verjeli, da znajo z javnim denarjem in javnimi naložbami delati gospodarski čudež. Politika pa je bila polna bleferjev brez dneva konkretne izkušnje v realnem gospodarstvu, ki so se čutili poklicane, da prav oni ta gospodarski čudež izvedejo. Zveni znano?
Tudi Grkom so pred olimpijado njihovi “resni ekonomisti” na veliko razlagali o silnih multiplikatorjih in pozitivnih eksternalijah teh investicij. Danes imajo: multiplicirano mizerijo in eksterno prisilno upravo.
Grški nauk – investicij, za katere ekonomski račun vnaprej pokaže, da bodo nasedle, se velja izogibati. Tudi, če jih plača proračun. Drugače prej ali slej nasede tudi država.
Zakaj vladnim ocenam ne verjamemo?
Zdaj pa nekoliko bolj tehnično, pa ne preveč (op. admin.: v 8 točkah). Zakaj vladnim ocenam ne verjamemo?
1. Vlada glede tega projekta že v štartu laže en gros. Želi ga prikazati kot zasebno investicijo, da bi zaobšla evropska proračunska pravila in morebiti pridobila financiranje iz t. i. Junckerjevega sklada. Kot takega: “Projekt mora biti pretežno financiran iz zasebnih sredstev. Država v projektnem podjetju ali operaciji ne sme imeti prevladujočega vpliva pri upravljanju in obratovanju enote, ki je nosilec izvedbe projekta.”
Kako to lahko dosežete pri projektu, kjer bo država po zakonu večinski delničar in kjer bo proračun kril 80 do 90 odstotkov tekočih stroškov? Težko. Evropsko komisijo in Junckerjev sklad morate pošteno nategniti. Primerno se zdi sklepati, da ima vlada, ki želi nategniti Evropsko komisijo in Junckerjev sklad, podobne namene tudi z vsemi drugimi, predvsem z vami, dragi volivci.
Več: Siol.net
