Kompleks belo-črnih levo-desnih medijskih refleksov je glavna ovira, ki preprečuje Sloveniji prehod v neko normalno, odprto in moderno družbo.
Naš pes je en tak liberalni divjak. Če ga peljem okrog na povodcu, me vleče kot traktor. Če je spuščen, križari sem ter tja na varni razdalji in veselo maha s svojim prinašalskim repom kot pionirček z zastavico. Zadnjič smo ga peljali v šolo, da se nauči spodobno hoditi privezan. Pravzaprav je preprosto. Stokrat je treba ponoviti vajo »na levo stran, k nogi, priden, piškotek«.
Vajo so izumili pred 40 leti na Dolančevi fakulteti. Objekti drila so bili študentje novinarstva. Prispevek o novih dosežkih delovnega ljudstva? Piškotek. Štipendija. Vedro gnojnice po razrednem sovražniku? Piškotek. Redna zaposlitev. Članek o gnilem kapitalizmu? Piškotek. Dopisništvo v tujini. Lepa naslovnica z Brozom in pionirčki? Piškotek. Napredovanje. Pretresljiv esej o partizanskih junaštvih? Piškotek. Družbeno stanovanje.
Sistem je deloval tako dobro, da je bila palica redko potrebna. In utekel se je tako globoko, da se kar ne more nehati vrteti, čeprav že 25 let nima več pravega raison d’etre. Tiste hrane ni več na mizi že 25 let, ampak Pavlovov pes se še kar slini vsakič, ko pozvoni zvonček. Psihologi to imenujemo funkcionalna avtonomija motivov. Vedenje, ki je bilo najprej sredstvo za doseganje nekega cilja, počasi postane cilj sam zase.
Naj vam dam primer. Zobe si umivate zaradi preprečevanja kariesa. Ampak kar nenadoma si ne morete več predstavljati, da bi šli zjutraj od doma z neumitimi zobmi. Tudi če bi nekdo dokazal, da je to pravzaprav škodljivo. Psa zjutraj peljete na sprehod, ker biologija zahteva svoje. In potem si ne morete več predstavljati jutra brez potepa z mrcino. Najprej vsak dan vzklikate socializmu in partiji, pa zmerjate kapitalizem in notranje in zunanje sovražnike, ker to prinese štipendijo, službo, plačo, kariero, družbeno stanovanje, večje družbeno stanovanje, mogoče celo hiško v Murglah. Ampak čez čas dan kar nenadoma ni več pravi, če ne zlijete vsaj malo gnojnice po desnici, kapitalizmu ali ZDA. Ali če ne oglašujete vsaj delčka nekega novega pravičnega družbenega reda iz dežele Nije. Čeprav tega od vas nihče več ne zahteva.
Nesramen sem, ker sem besen. Bruseljska blamaža Alenke Bratušek je neposredna posledica tega, da slovenski mediji za domače potrebe kar ne morejo, ne znajo ali ne upajo nehati presti nekega ideološkega pajčolana, navidezne realnosti, maye v preteklost zagledanih konstruktov. Slovenija je zgodba o uspehu, gradualizem je neskončno premetenejši model tranzicije od šokterapije, Jože Mencinger je velik ekonomist, skoraj nobelovec, kapitalizem je gnil, liberalizem spravlja ljudi v revščino, država je lahko dober lastnik podjetij, privatizacija je izdaja, slovenski tranzicijski menedžerji, old boys, so jagodni izbor svetovne menedžerske scene, tuje naložbe iz nas delajo hlapce, država mora poskrbeti za vse in za vsakogar, boljši družbeni red je takoj za vogalom in izumili ga bomo (spet) v Sloveniji. In seveda, Janša je razredni sovražnik in kot tak skoraj gotovo tudi zlikovec, zato se ni treba posebej truditi z dokazovanjem njegove krivde. In da, Bratuškova je sposobna voditeljica, ki je umirila razmere in odgnala trojko. In tako naprej.
Posledično se na tej medijski sceni in v tej »civilni družbi« avtomatično generira vtis, da so vsi posamezniki leve provenience nekakšni intelektualci, strokovnjaki, kompetentne avtoritete. Še posebej, če se pridejo redno zaklinjat na plemenske rituale v Dražgoše, Stožice, na Osankarico. Da se ve, da so za vedno z nami in proti izdajalcem, da so vedno ščitili pleme, njegove interese in vse njegove zaslužne ude. Potem je za naše medijske potrebe vsakdo dovolj lev, širok, solidaren in kompetenten, tudi če gre za takega fail kapitalista, kot je Janković. Po drugi strani pa v tej medijski pokrajini tisti z desnega pola avtomatično postanejo »kr neki« vaški tepčki, rovtarji, zadrgnjenci in zahojenci, če že ne latentni psihopati in diktatorji. Tako se je v zadnji predsedniški kampanji v ozadju vseh zapisov in predstavitev »dominantnih medijev« skrivala implicitna predpostavka, da Milan Zver kot nekdo, ki samo govori in je celo življenje v politiki, nima kompetenc za resno funkcijo. Čakajte, Borut Pahor je pa, kaj že?
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
