Kakšno je stališče slovenske Amnesty International do povojnih pobojev?
Konec septembra je STA objavila vest z naslovom Amnesty International zahteva preiskavo pobojev komunistov v Indoneziji. Mednarodna nevladna organizacija za človekove pravice je namreč 30. septembra pozvala Indonezijo k bolj dejavnemu razčiščevanju poboja komunistov in njihovih družinskih članov v 60. letih prejšnjega stoletja. To je bil po poročanju STA, ki je povzela tuje agencije, »eden najhujših množičnih pobojev v 20. stoletju. Ubitih je bilo najmanj pol milijona ljudi.«
Amnesty International je pobudo objavila ob 50. obletnici zatrtja državnega udara, za katerega so okrivili komuniste. STA-jevo poročilo na kratko povzema to tragično zgodbo: »Varnostne sile pod poveljstvom generala Suharta so nato začele izvajati čistke po celotnem indonezijskem otočju. V naslednjih nekaj mesecih so pobili vse, ki so imeli tudi najmanjše povezave s komunisti. Včasih je bil dovolj že tudi sum. Več sto tisoč ljudi je bilo tudi zaprtih, mnogi na dolgoletne zaporne kazni. Suharto je po zatrtju državnega udara nato Indoneziji s trdo roko vladal 32 let. Boj proti komunistični grožnji pa je bil eden njegovih glavnih ciljev. Za mnoge, ki so v imenu boja proti komunizmu izvajali pokole, pa tudi priročen izgovor za različna maščevanja. Nihče pa za sodelovanje pri tem ni nikoli odgovarjal. Po koncu Suhartove diktature leta 1998 je sicer prišlo do nekaj pobud, da bi razčistili to eno najbolj mračnih obdobij v zgodovini Indonezije, vendar pa napredka praktično ni. Podobno je tudi po prihodu novega predsednika Joka Widodoja na oblast lani, ki je sicer obljubljal, da bo popravil pretekle krivice in kršitve človekovih pravic.«
V Amnesty International pa po poročanju agencij očitno menijo, da se zadeve premikajo prepočasi. Pri tem so navedli besede indonezijskega predstavnika Amnesty International Papanga Hidayata: »Pet desetletij je odločno preveč za čakanje na pravico v enem največjih množičnih pobojev naše dobe /…/ Žrtve dogodkov v letih 1965 in 1966 in njihovi družinski člani so prepuščeni sami sebi, medtem ko se tisti, ki bi morali kazensko odgovarjati, prosto sprehajajo.«
Če uporabimo slovenske podatke …
Ob branju te vesti se je hočeš nočeš sprožila asociacija na slovenske razmere in odnos do zločinskega ravnanja povojnih komunističnih oblasti. Za ponazoritev uporabimo le zadnji odstavek STA-jevega poročila in v navedek indonezijskega predstavnika Amnesty International vnesimo domače podatke: »Sedem desetletij je odločno preveč za čakanje na pravico v enem največjih množičnih pobojev naše dobe /…/ Žrtve dogodkov v letih 1945 in 1946 in njihovi družinski člani so prepuščeni sami sebi, medtem ko se tisti, ki bi morali kazensko odgovarjati, prosto sprehajajo.«
Ali je morda takšna izjava daleč od resnice? Po našem prepričanju ne. Resda se v nekem delu krivice popravljajo, a večina svojcev pobitih še danes ne ve, kje ležijo njihovi posmrtni ostanki, o kazenski odgovornosti storilcev – kakšen se vendarle tudi pri nas še vedno prosto sprehaja – prav tako ni mogoče govoriti.
Prav zato smo skušali ugotoviti, kako se je ob 70. obletnici množičnih povojnih pobojev na Slovenskem odzvala slovenska »podružnica« Amnesty International. V prepričanju, da so ob tej priložnosti podobno kot indonezijski kolegi objavili posebno izjavo, smo obiskali njihovo spletno stran, a tam nismo našli nič oprijemljivega. Tudi iskalec nam ni bil v pomoč; ostajali smo namreč brez zadetkov, če smo vanj vpisovali pojme, kot so Huda jama, Kočevski rog, Teharje, povojni poboji … Ob uporabi besede genocid pa smo dobili zadetke, povezane s Srebrenico.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
