Zelo razumem ljudi, ki so utrujeni od politike. Ki si želijo česa drugega, česa, kar bi jih osrečilo ali jim vsaj dalo občutek smiselnosti življenja. Ki se ambiciozno, a tudi požrtvovalno posvečajo znanstvenem delu ali pa preprosto le vestno opravljajo svojo službo; ki bolj kot vse cenijo zavetje dragih ljudi; in seveda tiste, ki iščejo tolažbo, kakršne svet ne more dati. V razmerah, v katerih živimo, je na neki način razumljiv tudi njihov visceralni odpor do politike: to, da vsak stavek o politiki doživljajo kot vdor nasilnih koristolovcev v zadnje pribežališče svoje sreče.
Enak odziv vzbujajo tudi stvari, ki po uveljavljenem mnenju sicer naj ne bi imele zveze s sodobno politiko. »Ne moremo kar naprej poslušati krvavih zgodb o preteklosti,« govorijo številni mlajši ljudje. »Četudi je morda res, da so generacije naših (starih) staršev doživele katastrofo, je to njihova zgodba. Nočemo si greniti vsega svojega življenja s to mislijo.« Za takšne besede ni težko najti psihološke (in kulturološke) razlage. A vendarle je ta odpor alergija: napačna reakcija. Je nekaj podobnega, kot če bi se ob poplavi umaknili v zgornje nadstropje ali na streho in se jezili na gasilce, ki nas spominjajo na to, da zadeve niso normalne. Na to, da gre za napačno reakcijo, kaže njena burnost, ki je povsem v neskladju s tem, da so zamolčane žrtve komunističnih pobojev bolj ali manj postranska tema sodobne kulture (kar je spet groteskno neskladno s strahovito moralno težo in daljnosežnim zgodovinskim vplivom teh dogodkov). Drug pokazatelj alergije je to, da se tu prekine normalno logično razmišljanje in začnejo delovati stereotipi in ideološka propaganda: zgodovina obenem je in ni pomembna, v oblaku protislovij in (kulturno razpihanega) razburjenja se pogled zamegli, zanimanje za resničnost pa ugasne. Kriva pa je politika. Vsa politika. Pa je res? In kaj sploh je politika?
Tretje znamenje alergije je hudo naivno razumevanje tega, kaj se v slovenski družbi sploh dogaja, in prepričanje, da je v bistvu vendarle etično in intelektualno povsem normalna. Z drugo besedo: naivno prepričanje, da ni inficirana s totalitarizmom, ki da ga ni več, če je sploh kdaj bil. A kljub vsemu: razumem ljudi, ki bi radi samo normalno živeli in jim je težko. Tudi sam imam takšno željo. Rad pa bi jim povedal zgodbo o nekih ljudeh, ki so iz naše kulture skorajda izginili, nenavadno hitro, tako rekoč še za življenja. O ljudeh, ki so tudi imeli radi svoja življenja, svoje delo in svojo svobodo, pa jim je »politika« vse to kratila še bistveno bolj, a so se odzvali drugače.
Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas./em>
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
