Eden redkih “dosežkov”, s katerimi se je lahko po stotih dnevih dela »pohvalil« minister Jernej Pikalo, je bil sprožitev sodnega postopka za odvzem koncesije trem visokošolskim zavodom. Koncesijo je prejšnja vlada podelila trem visokošolskim zavodom in sicer za izvajanje programov na področju tehnike, okolja in medijev. Tematika koncesij v visokem šolstvu je že kar nekaj let vroč kostanj. Kar je malce presenetljivo, nenazadnje ljudje brez težav recimo obiščejo zobozdravnika s koncesijo in so z njegovo storitvijo zadovoljni, pa četudi gre za zasebnika, ki mu država plača izvajanje dejavnosti. Enako kot recimo zdravstvenemu domu. Ali pa ženi Pikalovega mentorja Igorja Lukšiča, ki kot zdravnica s koncesijo obravnava otroke z avtizmom.
Kaj so koncesije in kaj pomenijo?
Morda bi bilo potrebno razložiti, kaj sploh so koncesije v visokem šolstvu. Če naj poenostavimo, koncesija pač pomeni, da država visoki šoli ali fakulteti, ki je ni sama ustanovila, dodeli sredstva za izvajanje visokošolskega študija. Ključno vprašanje pri tem je predvsem, kaj to pomeni za državo, za študente in za sodelavce teh zavodov?
Za državo je tak način izvajanja študija vsekakor izjemno ugoden. Podatki so namreč neizprosni: strošek na študenta na programu s koncesijo je precej nižji od stroška na študenta na javni univerzi. Naj ponovim: precej nižji. In ob tem država plača zgolj izvajanje programa. Koncesionarji morajo namreč sami poskrbeti za ustrezno infrastrukturo. Velikansko večino denarja za investicije v javno infrastrukturo pa mora priskrbeti ravno državni proračun. Ob tem morajo koncesionarji redno oddajati vsebinska in finančna poročila, država pa ima natančen nadzor nad tem, kako se porabljajo sredstva. Ker gre za javna sredstva, lahko tudi računsko sodišče preverja pravilnost porabe. Zato so floskule o nekakem neupravičenem bogatenju zasebnikov seveda zgolj to: floskule.
Tudi za študente je tak način izvajanja študija zelo ugoden. Status rednih študentov na programih s koncesijo je izenačen s tistimi na javnih univerzah. Ne plačajo šolnine in uživajo popolnoma enake pravice in imajo enake obveznosti. Vedno znova se pisari o zasebnikih, ob tem pa se pozablja na mlade ljudi, ki imajo zaradi koncesij možnost študija tam, kjer to v preteklosti ni bilo možno. Ki imajo možnost izbire. In ki imajo popolnoma enake skrbi in želje kot njihovi kolegi na javnih institucijah. In ne pozabimo na sloj socialno šibkih študentov, ki bi si zelo težko privoščili življenje v starih univerzitetnih središčih. Pravzaprav sem spoznal nemalo študentov, za katere bi bil študij brez koncesioniranih programov le oddaljena neuresničljiva želja.
Kaj koncesije pomenijo za zaposlene in sodelavce na teh institucijah? Zanje to pomeni možnost akademskega, torej raziskovalnega in pedagoškega udejstvovanja. Njihov status je izenačen s statusom zaposlenih na javnih univerzah. Tudi za njih velja delavnopravna zakonodaja in kolektivna pogodba. Kot za zaposlene na javnih institucijah. Sam sem zaposlen tako na koncesionirani kot na javni fakulteti in lahko potrdim, da se na obeh počutim enako dobro in tudi skrbi, ki me občasno tarejo, so precej podobne.
Če povzamemo, država, študenti in zaposleni za precej manj javnih sredstev torej dobijo enako ali pa še več kot v primeru javnih institucij. Ob tem je izjemno pomembno dejstvo, da je bila velika večina koncesij podeljena v krajih brez javnih univerzitetnih središč. Brez koncesij ne bi bilo javno financiranih programov v Celju, Novem mestu, Novi Gorici, na Jesenicah, v Slovenj Gradcu, Brdu pri Kranju… Brez koncesij, ki so jih podeljevale vlade od druge polovice devetdesetih let dalje, bi bili vsi ti kraji znanstveno, pedagoško in kulturno siromašnejši, socialno šibki pa bi bili brez možnosti za študij. V času, ko dohodki prebivalstva upadajo, razlike med regijami pa hitro naraščajo, je pomen teh institucij še toliko večji. Kako so lahko koncesije sploh v škodo države?!
Kaj z novo visokošolsko zakonodajo?
Ministrstvo je pred nekaj dnevi v javno razpravo predložilo predlog novega visokošolskega zakona. Tega bo potrebno pred kakimi bolj dokončnimi mnenji še zelo natančno analizirati. V tem predlogu zagotovo obstajajo določene rešitve, ki so nujno potrebne in smotrne, recimo prehod iz programske na institucionalno akreditacijo. Vendar pa je ravno tako že od začetka jasno, da je ekipa, ki trenutno vodi ministrstvo in dejansko prihaja iz Univerze v Ljubljani, v izrazitem konfliktu interesov. Minister in oba državna sekretarja so namreč bili zaposleni na Univerzi v Ljubljani in dva sta še vedno. Ali obstaja možnost zlorabe položaja za utrditev finančnega položaja svojega bivšega, sedanjega in tudi bodočega delodajalca ter za uničenje konkurenčnih institucij? Bomo še videli.
Več: blog BR Magazin