V Sobotni prilogi Dela smo lahko prebrali obširnejši intervju premierke Alenke Bratušek o politiki in dosežkih njene vlade v prvih stotih dneh. Med drugim poskuša predstaviti tudi razlike do potez prejšnje vlade Janeza Janše. V danih razmerah seveda kakih pomembnejših razlik ne more biti. Katerakoli vlada bi morala pač nadaljevati z ukrepi iz standardnega nabora potez, ki jih pričakuje zunanje okolje – od krčenja proračunskih izdatkov, sanacije bank do nekaterih popravkov obstoječe zakonodaje »pod kapo« tako imenovanih strukturnih reform. Obstajajo sicer tudi alternativne opcije reševanja razmer, ki ne gredo v smeri zaostrovanja sprejetih ukrepov in radikalnega varčevanja, temveč predvsem v smeri pospešitve gospodarstva. Vendar tega najbrž ne bi podprlo zunanje okolje oz. naši upniki, prav tako pa kritične mase za manjka tudi doma – gre pač za smeri reševanja, ki so dovoljene (in izvedljive) samo velikim in vplivnim.
Tisto, kar mogoče še najbolj pozitivno zaznamuje aktualno vlado, je vsekakor delna umiritev strasti, kar omogoča nekaj lažjo izpeljavo potrebnih ukrepov. Ali je temu razlog v nekonfliktnosti premierke, zavedanju resnosti položaja ali kaj tretjega (strici?), je seveda bolj stvar političnega prepričanja. Ne glede na to, pa se tudi sedanja vlada zapleta v standardne vzorce in razlage ukrepov in posledic, ki vsekakor zahtevajo nekaj komentarja. Mislim na učinke sanacije bank ter varčevalnih ukrepov ter ukrepe za pospešitev gospodarske rasti, ki dolgoročno lahko edina razreši fiskalne probleme ter zadolženost države.
Sanacija bančnega sistema
Pri sanaciji bančnega sistema smo se srečali z običajno izjavo, da bomo z razrešitvijo slabih kreditov, bankam ponovno omogočili kreditiranje gospodarstva, kot ključnega razloga za današnje slabe razmere v gospodarstvu. To na žalost ne drži.
Dejstvo je namreč, da imamo danes v slovenskem prostoru zadosti bank, ki imajo potencial in možnosti za financiranje kakršnihkoli projektov, velikih ali malih. Če so nekatere domače res stisnjene v kot, je na trgu precej bank v tujem lastništvu, kjer omejitev kreditnih potencialov nimajo. Celo obratno, trenutne razmere vidijo kot precejšnjo priložnost za rast in pridobitev tržnega deleža. Omejitev je samo ena – zanimiv in finančno vzdržen projekt, torej varnost naložbe glede na njeno uspešnost in ustrezno finančno strukturo ob zadostnem vložku lastnega kapitala. In če ti pogoji niso izpolnjeni, potem banka pač ne gre v financiranje in tega problema ne bo razrešila niti sanacija bank. Ali drugače – če podjetje danes ni sposobno pridobiti finančnih sredstev za svoje potrebe pri kapitalsko močnih bankah, potem ga ne bo tudi pri domačih, saniranih. In bolj ko se bo preverjala vsaka bančna poteza v preteklosti, presojala vsaka odločitev o odobritvi kredita, bolj previdna bodo poslovodstva bank pri odobravanju novih. Gospodarstvo bo imelo lažji dostop do finančnih virov, ko se bo izboljšalo splošno poslovno okolje, ko bomo ponovno beležili gospodarsko rast, ko bodo podjetja videla priložnosti za nove projekte in takrat bodo tudi banke bolj pogumno in z manj rizikov vstopale v nove posle.
Sanacija bank je seveda nujna in omogočiti jim je potrebno njihovo normalno poslovanje. Nedvomno tudi drži, da je za slab položaj bank razlog v velikem obsegu slabih kreditov, ki jih banke ne morejo izterjati oz. dobiti poplačane. Vseeno pa je potrebno poudariti, da se s sanacijo bank ne rešuje dolžnikov (ti bodo pač morali vrniti, kar bodo lahko) – temveč tiste, ki imajo denar v bankah. Vsi vložki davkoplačevalskega denarja v banke gredo z namenom, da ne bi slučajno kak depozitar, da ne bi kdorkoli, ki je v banke vložil denarna sredstva, pri tem kaj izgubil. Pogosto lahko zasledimo razmišljanja, zakaj sploh rešujemo banke, zakaj namenjamo denar za reševanje dolžnikov, »tajkunov« če hočete – a denar je namenjen samo za reševanje tistih, ki imajo v bankah naložen denar. Država preprosto ne sme dopustiti, da bi upadlo zaupanje ljudi v bančni sistem, v vrednost in varnost njihovih naložb v bankah, saj bi se v nasprotnem primeru porušil ves finančni sistem.
Prebivalci in podjetja imajo v slovenskih bankah naloženih približno 22 milijard evrov, tujci pa še dodatnih 10 milijard in večina tega denarja je seveda posojenega naprej za stanovanjske ali tekoče kredite ljudem, za financiranje ali tekoče poslovanje podjetjem doma in tudi v tujini. Kljub precejšnjemu obsegu slabih kreditov, je večji del vseeno »dobrih«, torej kreditov, ki so jih ljudje in podjetja sposobna vrniti – a ne od danes na jutri. In zato je nujno, da država skrbi za zaupanje in za varnost bančnih naložb in zaradi tega je sanacija bank nujna. Ljudje so pripravljeni sprejeti, da imajo pri svojih drugih finančnih naložbah izgube. Tudi če izgube 90 % ali kar celotno finančno naložbo v kako delnico ali sklad, to pač s stisnjenimi zobmi sprejmejo (običajno ne želi nihče niti razglašati ali razlagati, da se je zainvestiral – pa so npr. celo pri delnici Krke mali vlagatelji izgubili skoraj milijardo evrov, da ne govorimo o naložbah v druge papirje). Da pa bi ljudje kaj izgubili pri svojih vložkih v banke, pa preprosto ne smemo dopustiti in samo zato je nujna sanacija bančnega sistema – drugače bi lahko tudi banke spustili tudi v stečaj in vlagatelji bi dobili, kolikor bi bilo pač premoženja (seveda bi to povzročilo še dodatne izgube, zaradi česar to ne sme biti opcija).
Varčevanje
Drug običajen poudarek je v obsegu in drastičnosti varčevanja. Pri tem se običajno izhaja iz predpostavke, koliko lahko posežemo v neke pravice, v neka izplačila, da ne bi povzročili prevelikih socialnih pretresov in socialnih stisk državljanov.
Konkretno. Na finančnem ministrstvu torej tehtajo če bi lahko npr. znižali pokojnine (ali kak drug izdatek) za 100, 200 ali 500 milijonov letno ali pri njih preprosto ni prostora za nižanje. Preračunavanje in odločanje gre vedno samo v smeri, koliko bi nek varčevalni ukrep zmanjšal proračunske izdatke (in torej izboljšal javnofinančno situacijo), na drugi strani pa kolikšne so možnosti za njegovo realizacijo s stališča socialnih posledic za prebivalstvo oz. kakšen bi bil morebitni odpor proti takšnim potezam. Nikoli pa v teh preračunih in predlogih ne zasledimo podatka, koliko bi takšen ukrep na drugi strani znižal tudi proračunske prihodke (od ddv, od prispevkov na plače, od davkov na dobiček…). Le tako bi namreč dobili realno in celovito oceno o finančni učinkovitosti in posameznega ukrepa in se potem o njih odločali na takšni osnovi, ne pa samo parcialni, torej samo o vplivu na izdatke.
Več: blog Drugi svet
