Za svojo prvo pot iz Vatikana po izvolitvi na Petrov prestol je papež Bergoglio izbral italijanski otok Lampedusa, ki leži južno od Sicilije in je po kilometrih bolj blizu Afriki kot Evropi. Lampedusa je že več let cilj migrantov z revnega juga v varno in sito Evropo. Za mnoge migrante je “pot upanja postala pot smrti”, je dejal papež tistega 8. julija 2013. Pri pridigi – maševal je na oltarju, zgrajenem iz razbitin neke migrantske barke – je odločno spregovoril proti “globalizaciji brezbrižnosti” ter proti zahodni “družbi, ki je izgubila sposobnost jokati”. Res je. Zahodnjaki zvečer jemo čips, pijemo ta ali oni multivitaminski napitek in gledamo televizijska poročila o še eni pomorski nesreči z več deset mrtvimi migranti – ne da bi se nam čips zataknil ali sok manj teknil.
Na to sramotno brezbrižnost je opozoril papež Frančišek na Lampedusi.
Vendar obisk Lampeduse še ni dal čutiti, da bodo begunci in migranti ena izmed rdečih niti tega pontifikata. Po drugi strani pa tudi velja, da ne papež ne mi pred tremi leti nismo mogli vedeti, kako velika begunska kriza se bo skuhala zaradi sirske državljanske vojne in nastanka demonsko zle Islamske države. Kdo je mogel napovedati, da bo begunsko vprašanje leta 2015 postalo osrednje politično, moralno pa tudi duhovno vprašanje stare celine? Zadeva je šla v Evropi tako daleč, da so se nekatere vroče glave na levi in na desni zaradi različnih pogledov na begunstvo pripravljene medsebojno spopasti na ulici. V tej zmešnjavi je papežev glas še kako pomemben. To, kar je začel na Lampedusi, zdaj mora iti naprej.
V soboto, 16. aprila 2016, argentinski papež obišče še en otok, še eno vmesno postajo med dvema celinama, s tem, da je tokrat na drugi strani Azija. Grški otok Lezbos: poprej slaven zaradi prve evropske pesnice Sapfo, pa tudi zato, ker se po njem imenujejo istospolno usmerjene ženske; zdaj nagneten z bližnjevzhodnimi in azijskimi migranti, večinoma muslimanske veroizpovedi.
Obisk na Lezbosu je prvinsko čustven. Prvinsko človeško čustvo oziroma način in usmerjenost čustvovanja – ki v nadaljnjih korakih postane moralna drža, temelj religij, filozofija solidarnosti – je sočutje. Sočutje je, ko je tvoja bolečina moja bolečina (com-passion). Sočutje je, ko ne dovolim trpljenja pri bližnjem. Če trpljenje vseeno pride, pa hočem trpeti z njim – vsaj tako, da prikrajšam sebe, da je trpečemu lažje (solidarnost). K temu sočutju poziva papež, ko razlaga otroško risbo, na kateri ima sonce solze. “Če je sonce sposobno jokati, potem bo tudi nam kakšna solza prav prišla,” pove novinarjem.
Sočutje ne stori dobro samo trpečemu, temveč ozdravlja tudi netrpečega. Sočutje do beguncev lajša njihovo nesrečo, a ozdravlja tudi Evropejca od njegove duhovne bede. Sočutje je po naukih velikega nemškega teologa Johanna Baptista Metza, ki so ga – glej slučaj! – bolj brali v Južni Ameriki kot v Evropi, naslednja velika etapa evangelizacije. Evangelija namreč ne lepimo na ljudi z ideološkim diskurzom, danes evangelij vznika iz nenarejenega sočutja.
Večino Evropejcev je zaradi beguncev popadel strah. Znameniti in na Slovenskem precej čislani dunajski teolog in sociolog religije Paul Zulehner v svoji še sveži knjigi o beguncih na evropskih tleh ter o naših zagatah ob tem (Entängstigt euch!, Patmos Verlag, 2016) ugotavlja, da se je ustvarila kultura strahu, ki nas blokira bodisi v racionalni refleksiji bodisi v solidarnosti. Zulehner poziva k procesom “raz-strašenja”. Papež Frančišek, katerega duhu sledi Zulehner, tovrstnim procesom pravi “kultura srečanja”.
Več lahko preberete na vecer.com.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
