Med drugo svetovno vojno je bil Ivan Č. mobiliziran v nemško vojsko in poslan na vzhodno fronto. Ob tem je napravil preprosto in človeško gledano za vojaka, ki gre na območje smrtonosnih spopadov, morda naivno zaobljubo: »Nikogar ne bom ubil.«
Zaobljube se je držal dosledno in do konca. Nikoli ni streljal v človeka. Nekoč so ga nadrejeni poslali v izvidnico na neko vzpetino, da bi pogledal, kje so sovjetske enote. Istočasno je z druge strani na isto vzpetino prišel tudi ruski izvidnik, da bi videl, kje so nemške enote. Rus je hitro dvignil brzostrelko in nameril. Ivan Č. je storil obratno: odložil je svojo puško in se prepustil na milost in nemilost ruskemu vojaku. Ko je Rus to videl in po prvih besedah spoznal, da ima pred sabo Slovana, je tudi on spustil orožje. Nemški in sovjetski vojak, določena od kljukastega križa in rdeče zvezde, da se pobijeta med seboj, sta sedla v travo, se pomenila, si pokazala slike svojih domačih. Čez pol ure sta se vrnila vsak na svojo stran.
Ivan Č. je šel po vojni k spovedi. Najbolj ga je bremenil dvom o nekem dogodku s fronte. Enkrat so on in sotrpini morali na ukaz streljati v goščavo, v kateri bi naj bili rdečearmejci. Ivana je bilo strah, da bi takrat njegova krogla koga zadela; strah, da bi bila zaobljuba nenasilja prelomljena; strah, da bo nehote štet med tiste, ki so koga ubili.
Kako je zaobljubo sprejel in se je držal, je Ivan Č. po vojni povedal domačim, na svoji smrtni postelji pa jo izpričal tudi meni in še kakšnemu duhovniku s celjskega konca.
Več lahko preberete na strani tednika Družina.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
