Janšev tvit o meni mi je sprva sam po sebi deloval humorno. Rad imam hudomušnost. Tudi se mi je zdelo povsem normalno, da se odzove nekdo, ki je bil izzvan. Moje izjave v Mladini namreč tudi niso ne vem kako “mile”, čeprav sem jih izrekal s humorno noto, kar se iz golega zapisa v intervjuju toliko ne čuti. Do sem vse okej.
Težava nastopi, ko se na socialnih omrežjih po tebi vsuje plaz kritik in obtožb ter se lahko samo še čudiš, koliko jeze in paranoje je v nekaterih ljudeh.
Ob tem naj povem, da sem kot gimnazijec dvakrat šel skozi krivično obtoževanje s strani “mogočnega” sistema in da sem bil za povrh obakrat deležen policijske obdelave. Že kot sedemnajstletnemu ZSMS-jevcu mi je nek ptujski miličnik vpričo drugih grozil z „dosjejem“.
Že v komunizmu sem se torej naučil, da se ti nima kaj zgoditi, če si prepričan v svoje in če nisi nikogar lutka. Z drugi strani pa, če plaz, ki se je vsul po meni, analiziram vsebinsko, sem samo potrjen v tem, kar sem povedal v Mladininem intervjuju.
Za sam intervju mi je žal, da ga nisem bolj izpilil in popravil nekaterih posameznih stavkov.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
